8. junij 2008

ČEBELJI PRIDELKI

MED
Med je hrana, poživilo in zdravilo. Vrst medu je veliko, po vsem svetu verjetno 20.000 vrst.
Pri na so znani gozdni, cvetlični, kostanjev, akacijev, žajbljev, lipov in hojev
med.

Medovi iglavcev so polni kalcija in drugih mineralov, zato jih priporočamo pri obolenjih sapnika in pljuč. Proti motnjam prebavil in jeter jemo kostanjev ali resov med. Pri srčnih obolenjih in obolenjih žil jemo cvetlični ali kostanjev med. Ne dajemo pa medu na sveže rane, na podkolenične razjede (ulcus cruris) in druge slabo celeče rane razen v izjemnih primerih in pod strokovnim vodstvom. Razstrupljevalne lastnosti medu izkoristimo kadar imamo opraviti s strupenim prahom, strupenimi tekočinami ali strupenimi hlapi.

Pri prehladih in infekcijah jemo med, ker telesu omogoča tvorjenje obrambnih snovi (tako imenovanih imunoglobulinov). Za pospešeno odvajanje vode iz ledvic (diureza) jemo medove, ki vsebujejo sorazmerno veliko flavonoidov in antocianov (resov med).

Medovi so lahko prebavljivi, saj vsebujejo tudi encime, ki pospešujejo prebavo. S pridom jih jedo starejši, odrasli in otroci po prestalih boleznih. Tudi tistim, ki so izpostavljeni močnim telesnim in duševnim naporom med močno koristi. Večje količine medu dodamo čaju, mleku, kavi, vroči vodi ali razredčenemu jabolčnemu kisu, velja pa splošno pravilo, da je za pomoč telesu potrebno vsak dan pojesti vsaj trikrat po eno jedilno žlico medu.

ČEBELJI VOSEK
Poleg vsestranske uporabe čebeljega voska v različnih industrijskih panogah, je čebelji vosek zelo cenjen tudi v medicini, saj ga omenjajo vse farmakopeje. Prav tako je nepogrešljiva surovina v kozmetičnih izdelkih, zlasti kremah in pomadah. Priporočajo ga zaradi dveh lastnosti:
- kremi ali mazilu daje primerno viskoznost
- vsebuje veliko vitamina A in F

Znano je, da vsebuje 100g čebeljega voska 4096 internacionalnih enot vitamina A, medtem, ko je v enaki količini govejega mesa le 60 enot.

Že samo mazilo, pripravljeno iz voska in mastnega olja, posebno mandljevega, je kvalitetna mazilna podlaga za številne kozmetične izdelke. Koži daje mehkobo, vlažnost in elastičnost, ščiti pa tudi pred kožnimi obolenji, saj je vitamin A, ki ga vsebuje, tipičen kožni vitamin.

Če nam tehnološki postopek in standard končnega izdelka dovoljuje, uporabljamo nebeljeni, to je rumeni vosek, ki vsebuje tudi smole in nekaj propolisa (zato ima prijeten vonj). Beljeni vosek je sicer na pogled lepši, vendar prijetnih organoleptičnih lastnosti nima več.

Sveta Hildegarda je svetoval čebelji vosek kot zdravilno snov pri razstrupljanju telesa, v primerih gnojnih vnetij, ki se še niso odprla, abscesi, turi, gnojne bule.

Recept:svež čebelji vosek, lanena krpa, hladno stiskano olivno olje. Postopek: Vosek talimo v posodi, ki smo jo postavili v drugo posodo z vročo vodo. V vroči vosek namočimo laneno krpo, ki je velika toliko kot jo potrebujemo za zdravilni obkladek. Obveza pa mora segati 5 cm čez rob vnetnega žarišča. Na toplo z voskom prepojeno kompreso nakapamo olivno olje. Obliž položimo na kožo in ga pričvrstimo s povojem. Obliž menjamo 1-2 krat dnevno. Hildegarda je obliž poimenovala mehurnik. Iz tkiva potegne snovi, ki povzročajo vnetje. Čisti čebelji vosek dobimo pri čebelarju ali v specializiranih trgovinah. Prečiščen vosek dobimo v tankih ploščah, v katere je vtisnjen vzorec satovja.

CVETNI PRAH ALI PELOD
Cvetni prah, ki nastaja v prašnikih cvetov, je moška spolna celica, katere glavna naloga je oplojevanje rastlin. Za tvorbo semena zadostuje eno samo zrnce cvetnega prahu, veliko samo 4-25 mikronov. Za čebele pa je cvetni prah idealna hrana, saj zaradi kemične sestave zadovolji vse njihove potrebe. Predvsem pa je bogat vir beljakovin. Čebelja družina potrebuje cvetni prah vse leto, saj brez njega čebele ne morejo vzgajati legla in ne izločati voska. To pomeni, da ob pomanjkanju cvetnega prahu preneha normalna življenjska dejavnost čebelje družine. V času vegetacije ga zato čebele vneto nabirajo. Cvetna zrnca zlepijo, jih na zadnjih nogah prinesejo v panj, kjer jih spravijo v zato namenjene celice in jih z dodatkom fermentov in medu konzervirajo.

Pomen cvetnega prahu za razvoj in življenje čebelje družine je vzpodbudilo raziskovalce h kemičnim raziskavam le tega. Zaradi bogate sestave je postal zanimiv tudi v hrani in dietetiki človeka, saj lahko iz njega pripravijo visoko aktivne zdravilne in zaščitne preparate, vitaminske in dietetične proizvode.

Človeku je potrebno pol do trideset gramov cvetnega prahu na dan, da bi dosegel prehrambeni ali zdravilni učinek.Zdravilne lastnosti cvetnega prahu pogojujejo nekatere sestavine, predvsem beljakovinske kisline skupaj z nekaterimi encimi. Te snovi vplivajo na presnovo. Barvila cvetnega prahu (flavonoidi) so pomembna za človekovo zdravje, saj imajo izreden vpliv na presnavljanje v celicah organov in žlez, uravnovešajo (normalizirajo) njihove funkcije. Dokazano je, da cvetni prah ugodno vpliva na delo prebavnih organov, zboljšuje apetit, veča odstotek hemoglobina v krvi, veča odpornost proti infekcijam, ugodno vpliva na pomiritev živčnih obolenj in pomaga k psihološki stabilnosti.

Na klinikah so ugotovili, da cvetni prah zadržuje ali popolnoma prepreči škodljiv vpliv različnih žarčenj na človeško telo. Regenerativni vpliv cvetnega prahu se kaže tudi pri nekaterih kožnih obolenjih, kot na primer pri vitiligu. Učinek cvetnega prahu je bil klinično dokazan tudi pri povečani prostati, pri hormonskih motnjah mlajših in starejših žensk, pri nepravilnem delovanju golše... Tudi na jetra vpliva zelo ugodno (regeneracija), flavonoidov v njem pa vplivajo na pravilno izločanje žolča (holeretično in holagogno delovanje).

Širom sveta ljudje, naveličani tovarniško pripravljene hrane ter sintetičnih vitaminskih pripravkov, množično segajo po tem bogatem izdelku narave. Nepoznavalec, ki si pod imenom cvetni prah predstavlja nekaj sladkega, podobnega medu, je nemalokrat razočaran, saj je okus cvetnega prahu rahlo grenak. Zato se uspešno uveljavljajo mešanice medu in cvetnega prahu v različnih razmerjih.V zvezi čebelarskih društev Slovenije, ki ima široko razprostrto mrežo čebelarjev po vsej Sloveniji, vzpodbujajo čebelarje k nabiranju cvetnega prahu. Na tak način se zbere dovolj kvalitetnega cvetnega prahu za pripravo dietetičnih proizvodov. Pri tem ne gre zanemariti dosledne mikrobiološke kontrole kvalitete cvetnega prahu in izbranih metod obdelave ter pravilnega načina hranjenja, da cvetni prah zadrži vse tisto, kar narava vlaga vanj.

slika: www.cebelarjinm.com

MATIČNI MLEČEK
Matični mleček je naravna kompleksna snov, ki jo izločajo čebele krmilke iz goltnih (faringealnih) žlez. Prav tako kot mleko sesalcev je matični mleček žlezni izloček, s katerim čebele krmilke pitajo prve dni larvalnega razvoja enako ličinke čebel delavk, trotov in matic. Iz larv, ki jih dalj časa pitajo z matičnim mlečkom, se razvijejo matice.

Dosedanje ugotovitve o vlogi matičnega mlečka v razvoju čebele so pokazale, da ima izrazito biološko vlogo v razvoju čebelje družine. Med drugim podaljšuje življenje, saj živi matica v primerjavi z delavko 50 krat dlje.

Matični mleček je po kemični sestavi kompleksna snov, v kateri so beljakovine, aminokisline, ogljikovi hidrati, lipoidi, vitamini, minerali, oksidvodecenska kislina, pantotenska kislina in encimi. Pri mlečku je dokazana protivirusna, protibakterijska in protimikotična učinkovitost, kar izredno koristi človeku in živali. Protivirusna učinkovitost pa se še poveča v pravilni kombinaciji z dodatkom propolisa (proti virusu influence). Zaradi navedenih lastnosti mleček preprečuje razširjanje virusnih bolezni, kakor tudi obolenja, ki jih povzročajo bakterije.

Druga pomembna lastnost mlečka je, da vpliva s svojimi encimi na prirast (asimilacijo) pri človeku in živalih.

Nepravilna hrana vodi do hiranja, pospešenega staranja in smrti zaradi funkcij organov in njih sestavnih delov, to je celic ter celotnega organizma. Pri ljudeh, posebno pri starejših, so ugotovili, da imajo ob stalnem uživanju matičnega mlečka starostne tegobe in bolezni manj izražene. Tudi pri zdravljenju distrofičnih in degenerativnih obolenj nam je v pomoč pravilen odmerek matičnega mlečka samega ali v kombinaciji s propolisom, cvetnim prahom in medom.

Znanstvene raziskave doma in po svetu so dokazale, da je moč mleček uspešno uporabiti v humani medicini, posebno v geriatriji in pediatriji. S svojim vplivom na metabolizem, na krmljenje žlez z notranjim izločanjem, zlasti na nadledvično žlezo in krvotvorne organe, pri klimakteriju žena in mož, depresiji, utrujenosti, slabi koncentraciji in pozabljivosti, arteriosklerozi in slabi kondiciji, je mleček pokazal izredno pravilno učinkovitost.

Zaradi vse pomembnejše vloge matičnega mlečka v humani medicini, je tudi mednarodna trgovina z njim v razmahu. Da bi si kupci zagotovili kvalitetno surovino, je bilo potrebno izdelati kontrolne parametre matičnega mlečka, potreben je na nadzor nad pravilnim pridobivanjem ter pravilnim ravnanjem z njim vse do uporabe. Prav naša trgovina je vložila veliko naporov, da za svoje proizvode zagotavlja čim kvalitetnejše surovine.

Matični mleček je namreč izredno ugodno gojišče za mikroorganizme, ki lahko spremene matični mleček iz biološko visokovrednega hranila v škodljivo. Matičnemu mlečku škodujejo toplota, svetloba, vlaga in kemijska sredstva, zato je zelo pomembno kako ga hranimo. Eden od dobrih načinov je liofilizacija, ki ohrani njegovo polno učinkovitost.

Strokovno pridelovanje matičnega mlečka in nadzor ustrezne institucije so osnova za pridobitev kvalitetnega pridelka, ki ima v apipreventivi in apiterapiji pomembno vlogo.

ČEBELJI STRUP
Za to, da le redki čebelarji tarnajo nad revmatičnimi obolenji in da je veliko takih, ki so se odkrižali teh tegob v čebelnjaku, gre najverjetneje med drugim zahvala tudi čebeljemu strupu. To čebeljo snov so že od nekdaj označevali kot dobro zdravilo zoper nekatere oblike revmatičnih obolenj, vendar je moralo tudi za strup preteči dolgo obdobje, da je začel dobivati priznanja kot zdravilo. Nekdaj, še pred sto leti, ko je delal poskuse s strupom mariborski zdravnik dr. Filip Terč, so ga uporabljali tako, da so na obolela mesta polagali čebele. Pik v kožo na obolelem mestu je bil način zdravljenja.

Seveda že leta in leta ni treba več nastavljati kože čebelam, strup po posebnih postopkih jemljejo čebelam tako, da zaradi tega ne umrejo. In ga vmešajo v podlage. Tako nastale kreme, s katerimi natremo obolelo mesto, ugodno vplivajo na različne oblike revme, pri tem pa ne vznemirjajo kože kot kaka sintetična zdravila, ki so prav tako namenjena za blažitev revme.Le redkim, pa vendar, pa lahko povzroči alergijo, zato uporabljamo mazila, v katerih je čebelji strup, najprej na majhnem delu kože.

ZADELAVINA ALI PROPOLIS
Je prijetno dišeča temnorjava in krhka smola. Čebela jo nabira z drevesnih poganjkov, z iglic smreke, jelke in bora. Temu doda še cvetni prah in vosek.

Uporaba propolisa izvira daleč nazaj. Najmanj tristo let pred našim štetjem so uporabljali njegove lepilu podobne lastnosti. Propolis je hitro našel pot v ljudsko medicino za zdravljenje gnojnih ran, opeklin, žuljev itd. Raziskave so pokazale, da ima propolis antibakterijsko, antiglivično in antivirusno delovanje. Ugotovljeno je, da propolis preprečuje razmnoževanje gram pozitivnih bakterij, medtem ko na gram negativnih deluje samo v večjih koncentracijah. Glede na to je uporaba alkoholnega izvlečka propolisa primerna pri terapiji infekciji, ki povzročajo gram pozitivne bakterije, npr. infekcije kože, sluznice, infekcije v ustih in grlu in lažje oblike respiratornih infekcij.

Pri testiranju delovanja izvlečka propolisa na glivice je bilo ugotovljeno, da alkoholni izvleček propolisa uspešno zavira razmnoževanje glivice Candide Albicans, kar s pridom uporabljajo v stomatologiji in v dermatologiji.

Dobre rezultate daje propolis tudi pri preprečevanju razmnoževanje virusa influence in herpes simplexa. Še boljši so rezultati pri preprečevanju razmnoževanja virusa influence s kombinacijo izvlečka propolisa in matičnega mlečka.

Pri izvlečku propolisa lahko govorimo tudi o antiflamatornem delovanju, saj je s poskusi dokazano, da propolis uspešno preprečuje, odnosno zdravi sončne opekline in opekline raznih drugih izvorov, kar pomeni, da lahko propolis vgrajen v ustrezno mazilno podlago uporabljamo kot kremo proti opeklinam.

Glede na regenerativne lastnosti propolisa, uporabljajo propolis v dermatologiji za celjenje ran in za regeneracijo. Izvedeni so bili poskusi na laboratorijskih živalih, z namerno ustvarjenimi gastričnimi lezijami. Rezultati so pokazali, da izvleček propolisa prispeva k hitrejšemu zaraščanju razjed in poškodb sluznice. Tako se je začel uspešno uporabljati propolisom izvleček (nakapan v vodi) tudi za zdravljenje ukusnih obolenj pri ljudeh. Zaradi slabe topnosti sestavin in površinskega učinka smol se pravzaprav učinek zaužitega propolisa razteza po celem prebavnem traku. Tako si s propolisom lahko zdravimo usta, požiralnik, razjede na želodcu in dvanajstniku, infekcije črevesja, vnetje in rane debelega črevesa (Colitus ulceroza).

Glede nato, da je propolis dosegel široko uporabo pri zdravljenju ni za bolezni, je treba opozoriti na alergijo. Testi so pokazali, da propolis povzroča alergijske reakcije pri približno 5% bolnikov. Klinična slika alergije je pri lokalni uporabi propolisa zelo različna, od rahle rdečine do izrazitih sprememb na koži. Seveda pa s prenehanjem uporabe propolisa alergijske reakcije oslabe in proces se konca z ozdravitvijo. Pri ponovni uporabi propolisa je reakcija praviloma težja in dolgotrajnejša kot prvič. Zato ljudem, ki so opazili alergijske reakcije na propolis, ne priporočamo nadaljne uporabe propolisa.

Čeprav še ne vemo vsega o sestavi propolisa, niti o njegovem delovanju, pa lahko rečemo, da imajo propolis, odnosno njegovi izvlečki, veliko vlogo pri vsestranski preventivi kakor tudi kurativi, pri čemer pa je seveda potrebna izenačena proizvodnja in kvaliteta.


Pridobljeno s spletne strani: http://med19.tripod.com/cebelar/CEBELARSTVO

Ni komentarjev:

Objavite komentar