Škrlatna trdoleska (Euonymus Atropurpureus)

Rastlina pri nas naravno naj ne bi rastla, a če malo pogooglaš vidiš, da so na angleških straneh povsod za tem latinskim imenom skrivajo isti primerki trdoleske. Vsekakor vsa previdnost, ker je rastlina strupena. David Hoffamann je v knjigi Zelišča pripisuje zdravilnost, češ da ureja delovanje jeter, učinkuje na kožna obolenja, ki so posledica nepravilnega delovanja jeter. Za zdravilne namene naj bi se uporabljale korenine.

V novembru na vrtu poleg okrasnih trav in nekaterih rastlin, ki cvetijo dolgo v jesen, vrt s svojimi listi in plodovi poživi tudi trdoleska. Med trdoleskami najdemo listopadne in zimzelene grmovnice ali majhna drevesa.

Nekatere vrste trdolesk
Navadna trdoleska (E. europaeus)
Navadna trdoleska je listopaden grm, ki najbolje uspeva na dobro odcednih tleh. Ni pa občutljiva glede kislosti in strukture tal. Zraste lahko do 4 m višine, ki jo doseže nekje v 10-20 letih. Spomladi cveti z rumenimi cvetovi, jeseni pa vrt poživi z rdeče-oranžnimi plodovi in barvitim listjem. Potrebuje le rahlo obrezovanje, s katerim zgodaj spomladi odstranimo obolela, poškodovana ali pomrznjena stebla.

Krilata trdoleska (E. alatus)
Krilata trdoleska je v primerjavi z navadno trdolesko nekoliko nižji (do 2,5 m visok) grm. Prepoznamo jo po lahko opaznih plutastih "krilcih", ki jih tvori na steblih. Podobno kot navadna trdoleska ni zahteven glede rastišča. Spomladi cveti z zelenimi cvetovi, jeseni pa se grm obarva v rožnato-rdečih tonih. Poleg listja v jeseni grm krasijo tudi oranžni-rdeči plodovi. Obrezovanje skoraj ni potrebno (enako kot pri navadni trdoleski).

Plazeča trdoleska (E. fortunei)
Plazeča trdoleska je nizek zimzelen grm (do 0,5m višine). Spomladi in jeseni lahko požene do 40 cm dolge poganjke, ki se kasneje dodatno razvejajo. Listje je spomladi, poleti in jeseni obarvano zeleno, medtem ko se pozimi obarva rožnato. Svojim listopadnim sorodnikom je podobna glede nezahtevnosti pri izbiri rastišča. Cvetovi so neopazni in zeleno obarvani.

Japonska trdoleska (E. japonicus)
Japonska trdoleska je še ena zimzelena predstavnica rodu. Pozimi japonska trdoleska ohrani svojo zeleno barvo listja. Cvetovi so podobno kot pri plažeči trdoleski dokaj neopazni.

Razmnoževanje
Vse predstavnike lahko razmnožujemo s potaknjenci iz polzrelega lesa. Navadno trdolesko pa lahko vzgojimo tudi iz semen.

Bolezni
Nezahtevnost glede rastišča je pri trdoleskah dopolnjena še z relativno neobčutljivostjo na bolezni. Podvržene so le okužbi s pepelasto plesnijo. Je pa trdoleska priporočena kot nadomestila za panešpljo (Cotoneaster) v primeru, da je na področju prisotna povzročiteljica bakterijskega hruševega ožiga (Erwinia amylovora).

Strupenost

Vse vrste trdoleske so strupene in povzročajo slabost, če jih zaužijemo.

Vir: http://www.okrasnivrt.com/rastline/grmi/euonymus.php
David Hoffmann: Zelišča: celostno zdravljenje