NEŠPLJA (Mespilus gremanicus)

"Nešplja je listopadno drevo ali grm in je sorodnik hrušk in jabolk. Raste do šest metov visoko in ima močne usnjate liste z rahlim poprhom na spodnji strani. Drevo cveti od maja do junija in ima cvetove, podobne velikim jabolčnim ali cvetovom kutine. Plodovi so okrogli s premerom dva do pet centimetrov. Imajo rjavo lupino in svetlo meso. Njihova značilnost je, da imajo zelo veliko muho, ki je ostanek cvetišča. Plodovi dozorijo oktobra ali novembra. Njihova posebnost je, da zreli še niso užitni, ker imajo preveč taninov. Ti se razgradijo šele po jutranjih zmrzalih, ki povzročijo tvorbo sladkorja in mehčanje mesa. Plodno meso spremeni barvo iz bele v rjavkasto in postane kašasto. Tako omedeni plodovi imajo poseben, rahlo eksotičen okus. Nešplje lahko naberemo tudi trde in jih pustimo na prostem, da se zmedijo.

Za urejanje prebave
Neugledni sadež, ki je zrel videti tak, kot bi bil že gnil, vsebuje do 20 odstotkov sladkorjev, sadne kisline, veliko pektina in nekaj čreslovin. Vsebuje tudi sorbitol in vitamin C. Plodove uživamo sveže ali pa iz njih naredimo marmelado, čežano ali sok. Včasih so z njimi pripravljali tudi sadno vino in žganje. Nešplje lahko uživamo kot sadje ali pa si z njimi pomagamo pri nekaterih zdravstvenih težavah. Omedeni plodovi so rahel laksans, kar pomeni, da olajšajo izločanje blata. Urejajo prebavo in pospešijo izločanje vode iz telesa ter ugodno delujejo na črevo. Neomedene plodove in liste so nekdaj uporabljali proti driski, ker krčijo tkivo, pa tudi za izpiranje ran in udarnin. Kadar je primanjkovalo skorje kininovca, so za zdravljenje malarije preizkušali tudi skorjo nešplje. V nekaterih zeliščnih knjigah lahko najdemo navodila za uporabo semen nešplje za odstranjevanje ledvičnih kamnov. Danes tako uporabo za samozdravljenje odsvetujejo, ker semena nešplje vsebujejo tudi strupeno ciaonovodikovo kislino. Nešpljev les spada med čislane vrste lesa in je primeren za izdelavo drobnih lesenih predmetov in okraskov, držajev in za intarzije. Je žilav, vendar elastičen. Nešplja je med cvetenjem srednje dobra paša za čebele.

Čislana že v antiki
Zlata leta nešplje so bila v antiki in kasneje v srednjem veku. Nešplja izvira z območja Perzije in so jo v Evropo prinesli grški trgovci. Nešplje so Rimljani sadili v bližini svojih garnizonov in jih uporabljali za prehrano. Vedeti moramo, da jabolka takrat še niso bila tako močno razširjena kot danes. Kako so jo čislali v srednjem veku, pove podatek, da je bila uvrščena med sadna drevesa, ki jih je Karel Veliki v svoji okrožnici Capitulare de vilis velel gojiti v svojih deželah.Nezahtevno drevo raste na večini podlag, vendar ima najraje vlažno in odcedno prst. Najbolje uspeva na sončni legi. Nešpljo težko vzgojimo. Seme ima namreč močno lupino, ki ji pridejo do živega šele nizke temperature dveh zim. Za domačo rabo lahko seme namočimo v toplo vodo za 24 ur in ga nato posejemo v lonček, ki ga pustimo zunaj dva do tri mesece. Nekateri priporočajo, da seme izrežemo še zeleno, ko še ni razvilo debelejšega ovoja. Koreninjenje potaknjencev je zamudno in pogosto neuspešno. Zaradi teh težav in zato, ker je manj okusna kot jabolka in hruške, je nešplja po krivici zapostavljeno uporabno sadno drevo, ki je včasih skupaj s tepkami dopolnjevalo izbor sadja malih kmetij. " Vir: Nešplja - pozabljeni sadež" http://www.preberi.si/content/view/838061/9/#ixzz0BeMccldh

Sveta Hildegarda je nešpljo priporočala, da zaužijemo 3-5 nešpelj na dan ali pa več žlic marmelade, ali čežane iz nešpelj. Pomagajo pri čiščenju krvi, so dodatno zdravilo pri pomanjkanja železa, slabokrvnosti, obolenja kostnega mozga in bezgavk.