Druga imena: rukola, rukula, slovensko ime (iz slovenske Istre) je ruklja, ruccola je ime iz italijanskega jezika. Ruklja se nanaša v glavnem na vrsto Diplotaxis muralis, italijanska kreša, rimska rukvica, Družina: križnice
Uporabni deli: listi, cvetovoi, semena
Učinkovine: eterično olje, heterozidi
Zdravilne lastnosti: deluje proti skorbutu, spodbuja prebavo.
Listi rukvice so poprastega okusa in zelo okusni v solatah. Njena zdravilnost je znana že od rimskih časov, priporočajo jo za spodbujanje prebave, za pomoč telesnemu limfnemu sistemu in kostni tuberkulozi. Za vse našteto se uporabljajo sveži listi.
Rukola ni samo še ena izmed listnatih solat temveč jo v kulinariki uporabljamo tudi kot dodatek raznim drugim jedem: pizzam, testeninam, pa zrezkom … Primorci jo uporabljajo že dolga leta in prav s Primorske se je njena raba razširila tudi v notranjost. Tako gojena kot v naravi nabrana rukola je pri nas na Primorskem, še bolj pa v drugih sredozemskih državah, namreč znana že stoletja. Na območju Sredozemlja so jo uporabljali že v antiki. Ker naj bi delovala kot afrodiziak, je bilo v srednjem veku gojenje rukole v samostanskih vrtovih prepovedano.
Pod tem, kar v kulinariki imenujemo rukola, se namreč skriva več vrst rastlin. Rukole se razlikujejo po velikosti in obliki listov, pa tudi po pikantnosti okusa. V prehrani so pod imenom rukola razširjene predvsem tri vrste. Večji, nekoliko manj narezani in običajno manj aromatični listi so značilni za vrsto Eruca sativa Miller (navadna rukvica), tisti manjši, bolj narezani listi z močnejšim okusom pa za vrsti Diplotaxis tenuifolia (L.) (tankolistni dvoredec) in Diplotaxis muralis (L.) (obzidni dvoredec).
Za aromo rukole naj bi bilo odgovornih več kot 50, po nekaterih podatkih celo 67 različnih snovi. Na okus rukole pa vplivajo tudi nekatere druge spojine. Če jih pojemo v večjih količinah, pomembno prispevajo k razstrupitvi organizma in zaščiti pred oksidativnim stresom ter s tem zmanjšajo tveganje za nastanek raka.
Intenzivnost okusa je v veliki meri odvisna od pogojev v katerih so rastline rasle. Značilno je, da so listi rastlin, ki so rasle v toplejših pogojih bolj pikantni kot listi rastlin, ki so se razvijale ob nižjih temperaturah. Velja tudi, da je okus pri starejših listih močnejši kot pri mlajših. Ob kuhanju listi hitro izgubijo značilen okus, zato so za pripravo kuhanih jedi primernejši starejši listi. Poleg naštetih snovi, ki so odgovorne za okus in vonj rukole, listi rukole vsebujejo tudi razmeroma veliko vitamina C (100 do 200 mg/100 g), železa (5 in več mg/100 g) in vlaknin (0,9 g/100 g). Delež glukoeurucina je visok tudi v mladih poganjkih (okoli 80 % vseh glukozinolatov) rukole, medtem ko je v odraslih listih njegov delež v skupni količini glukozinolatov veliko manjši.
Pa še to: Pri nas, pa tudi drugod po Evropi, v Severni Afriki in Severni Ameriki rukolo poznamo predvsem zaradi uporabnosti njenih listov. Ponekod v Aziji (predvsem v Indiji in Pakistanu) pa rukolo gojijo zaradi semena, iz katerega nato pridobivajo olje. Le-to uporabljajo predvsem v industriji za maziva, pri izdelavi mila, za osvetljevanje, semena pa dodajajo gorčici.
Vir: http://www.kvarkadabra.net/article.php/rukola
Učinkovine: eterično olje, heterozidi
Zdravilne lastnosti: deluje proti skorbutu, spodbuja prebavo.
Listi rukvice so poprastega okusa in zelo okusni v solatah. Njena zdravilnost je znana že od rimskih časov, priporočajo jo za spodbujanje prebave, za pomoč telesnemu limfnemu sistemu in kostni tuberkulozi. Za vse našteto se uporabljajo sveži listi.
Rukola ni samo še ena izmed listnatih solat temveč jo v kulinariki uporabljamo tudi kot dodatek raznim drugim jedem: pizzam, testeninam, pa zrezkom … Primorci jo uporabljajo že dolga leta in prav s Primorske se je njena raba razširila tudi v notranjost. Tako gojena kot v naravi nabrana rukola je pri nas na Primorskem, še bolj pa v drugih sredozemskih državah, namreč znana že stoletja. Na območju Sredozemlja so jo uporabljali že v antiki. Ker naj bi delovala kot afrodiziak, je bilo v srednjem veku gojenje rukole v samostanskih vrtovih prepovedano.
Pod tem, kar v kulinariki imenujemo rukola, se namreč skriva več vrst rastlin. Rukole se razlikujejo po velikosti in obliki listov, pa tudi po pikantnosti okusa. V prehrani so pod imenom rukola razširjene predvsem tri vrste. Večji, nekoliko manj narezani in običajno manj aromatični listi so značilni za vrsto Eruca sativa Miller (navadna rukvica), tisti manjši, bolj narezani listi z močnejšim okusom pa za vrsti Diplotaxis tenuifolia (L.) (tankolistni dvoredec) in Diplotaxis muralis (L.) (obzidni dvoredec).
Za aromo rukole naj bi bilo odgovornih več kot 50, po nekaterih podatkih celo 67 različnih snovi. Na okus rukole pa vplivajo tudi nekatere druge spojine. Če jih pojemo v večjih količinah, pomembno prispevajo k razstrupitvi organizma in zaščiti pred oksidativnim stresom ter s tem zmanjšajo tveganje za nastanek raka.
Intenzivnost okusa je v veliki meri odvisna od pogojev v katerih so rastline rasle. Značilno je, da so listi rastlin, ki so rasle v toplejših pogojih bolj pikantni kot listi rastlin, ki so se razvijale ob nižjih temperaturah. Velja tudi, da je okus pri starejših listih močnejši kot pri mlajših. Ob kuhanju listi hitro izgubijo značilen okus, zato so za pripravo kuhanih jedi primernejši starejši listi. Poleg naštetih snovi, ki so odgovorne za okus in vonj rukole, listi rukole vsebujejo tudi razmeroma veliko vitamina C (100 do 200 mg/100 g), železa (5 in več mg/100 g) in vlaknin (0,9 g/100 g). Delež glukoeurucina je visok tudi v mladih poganjkih (okoli 80 % vseh glukozinolatov) rukole, medtem ko je v odraslih listih njegov delež v skupni količini glukozinolatov veliko manjši.
Pa še to: Pri nas, pa tudi drugod po Evropi, v Severni Afriki in Severni Ameriki rukolo poznamo predvsem zaradi uporabnosti njenih listov. Ponekod v Aziji (predvsem v Indiji in Pakistanu) pa rukolo gojijo zaradi semena, iz katerega nato pridobivajo olje. Le-to uporabljajo predvsem v industriji za maziva, pri izdelavi mila, za osvetljevanje, semena pa dodajajo gorčici.
Vir: http://www.kvarkadabra.net/article.php/rukola
Velika knjiga o zeliščih, MK; 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar