BRŠLJAN (Hedera helix)

Družina: bršljanovke

Učinkovine: saponini, steroli, fenoli, flavonoidi

Zdravilnost: Rastlina ni primerna za samozdravljenje z notranjo uporabo zaradi strupenosti.

Navadni bršljan je olesenela zimzelena ovijalka. Skupna dolžina rastline lahko doseže tudi preko 50 m, uspeva pa tako v senčnih gozdovih kot tudi v slabši zemlji. Za svojo rast potrebuje oporo, ki jo najde v drevesih ali zidovih. Navzgor se vzpenja s pomočjo posebnih oprijemalnih koreninic, ki ji služijo kot opora in hkrati srkajo hranilne snovi iz razpok, kamor se vsidrajo. Mladi listi navadnega bršljana so v svetlo, stari pa temno zelene barve in celorobi. Spodnji listi so srčaste, zgornji pa ovalne oblike. Cvetovi so beli ali svetlo zeleni in združeni v kobule. Bogati so z nektarjem in predstavljajo pomemben vir hrane žuželkam. Rastlina cveti septembra in oktobra, oplojeni cvetovi pa pozimi in spomladi postanejo majhne modre jagode, ki so ljudem strupene, pozimi pa pomembna hrana nekaterim pticam. Tudi mleček in listi (nekateri viri liste ne uvršajo med strupene?) navadnega bršljana so za človeka strupeni, z njim pa se prehranjujejo nekatere žuželke (paličnjaki).

Kljub strupenim lastnostim pa so navadni bršljan včasih uporabljali v tradicionalnem ljudskem zdravilstvu. Tako so mleček rastline uporabljali za odstranjevanje bradavic, liste in jagode pa so včasih uporabljali za zdravljenje kožnih in nekaterih drugih boleznih.

Liste nabiramo pred cvetenjem in jih sušimo v senci na prepihu razprostrte v tankem sloju. Zelišče hranimo na temnem, suhem, in zračnem prostoru. Listi so grenkega in neprijetnega okusa. Plodov ne uporabljamo za zdravljenje.

V sodobni fitoterapiji se redko uporablja, pač pa se danes predvsem uporablja v ljudski medicini za zdravljenje kožnih bolezni, belega toka, revmatizma, protina, pospešuje izločanje žolča
svež bršljanov sok se uporablja za odstranjevanje bradavic. Uporablja se zrel les, ki mu olupimo skorjo ali pa liste iz katerih izdelujejo izvlečke za zunanjo uporabo.

OPOZORILO: PRI UPORABI ZELIŠČA MORAMO BITI SKRAJNO PREVIDNI, KAJTI ZNANE SO TUDI SMRTNE ZASTRUPITVE Z NJO. Bršljanovi listi lahko povzročijo kontaktni dermatitis.

Vir: www.pyrus-mm.hr/podlinkovi_priroda/brsljan.htm

http://sl.wikipedia.org/wiki/Navadni_br%C5%A1ljan

Naravna zdravila, MK; 2007

AMERIŠKI KLEK (Thuja occidentalis)

Zdravilnost in hkrati strupenost ameriškega kleka povzročajo eterična olja. Glikozida tujin in piniciprin, ki ga vsebuje klek sta strupena.

V ljudskem zdravilstvu se je uporabljal pri zdravljenju bronhialnega katarja, saj vzpodbuja izkašljevanje, krepi organizem in organe, posebej pa koristi bolnikom z oslabelim srcem. Pomaga pri zaostalih menstruacijah in nehotnemu uhajanju seča. S popravki za zunanjo rabo ga uporabljamo lahko za zdravljenje luskavice in revmatizma, pa še uporabljamo za odpravljanje bradavic (sok, ki ga stisnemo iz vejic), proti revmi, krči žile in tkivo, lajša izkašljevanje, odvaja vodo, povzroča rdečice na koži, stimulira živčevje, uterus ter srčno mišico. Je vermicid in repelent za insekte. Dokazano je njegovo antimikrobno delovanje. Za zdravilne namene uporabljamo sveže mlade vejice, ki jih lahko nabiramo vse leto, največ učinkovin pa imajo v sebi poleti.

Pri nas ameriški klek uspeva le gojeno. Zahteva sonce, polsenco, glinena ali peščena tla.

Danes se uporablja: v razkužilnih farmacevtskih izdelkih ter v proti vnetnih in analgetičnih mazilih; je dišavna komponenta v nekaterih parfumih; je celo dodatek mnogim prehrambenim izdelkom pod pogojem, da končni izdelek ne vsebuje tujona.

OPOZORILO: Nosečnice ne smejo uživati pripravkov. Olje je toksično pri interni uporabi, zaradi visoke vsebnosti tujona; abortifacient. Zaradi tveganja rastlina ni primerna za samozdravljenje. Škoduje žvečenje vejic, uživanje plodov, pri tem so najbolj poškodovana jetra.

Viri: David Hoffman:Zelišča: celostno zdravljenje

Janez Kromar: Strupene rastline

Škrlatna trdoleska (Euonymus Atropurpureus)

Rastlina pri nas naravno naj ne bi rastla, a če malo pogooglaš vidiš, da so na angleških straneh povsod za tem latinskim imenom skrivajo isti primerki trdoleske. Vsekakor vsa previdnost, ker je rastlina strupena. David Hoffamann je v knjigi Zelišča pripisuje zdravilnost, češ da ureja delovanje jeter, učinkuje na kožna obolenja, ki so posledica nepravilnega delovanja jeter. Za zdravilne namene naj bi se uporabljale korenine.

V novembru na vrtu poleg okrasnih trav in nekaterih rastlin, ki cvetijo dolgo v jesen, vrt s svojimi listi in plodovi poživi tudi trdoleska. Med trdoleskami najdemo listopadne in zimzelene grmovnice ali majhna drevesa.

Nekatere vrste trdolesk
Navadna trdoleska (E. europaeus)
Navadna trdoleska je listopaden grm, ki najbolje uspeva na dobro odcednih tleh. Ni pa občutljiva glede kislosti in strukture tal. Zraste lahko do 4 m višine, ki jo doseže nekje v 10-20 letih. Spomladi cveti z rumenimi cvetovi, jeseni pa vrt poživi z rdeče-oranžnimi plodovi in barvitim listjem. Potrebuje le rahlo obrezovanje, s katerim zgodaj spomladi odstranimo obolela, poškodovana ali pomrznjena stebla.

Krilata trdoleska (E. alatus)
Krilata trdoleska je v primerjavi z navadno trdolesko nekoliko nižji (do 2,5 m visok) grm. Prepoznamo jo po lahko opaznih plutastih "krilcih", ki jih tvori na steblih. Podobno kot navadna trdoleska ni zahteven glede rastišča. Spomladi cveti z zelenimi cvetovi, jeseni pa se grm obarva v rožnato-rdečih tonih. Poleg listja v jeseni grm krasijo tudi oranžni-rdeči plodovi. Obrezovanje skoraj ni potrebno (enako kot pri navadni trdoleski).

Plazeča trdoleska (E. fortunei)
Plazeča trdoleska je nizek zimzelen grm (do 0,5m višine). Spomladi in jeseni lahko požene do 40 cm dolge poganjke, ki se kasneje dodatno razvejajo. Listje je spomladi, poleti in jeseni obarvano zeleno, medtem ko se pozimi obarva rožnato. Svojim listopadnim sorodnikom je podobna glede nezahtevnosti pri izbiri rastišča. Cvetovi so neopazni in zeleno obarvani.

Japonska trdoleska (E. japonicus)
Japonska trdoleska je še ena zimzelena predstavnica rodu. Pozimi japonska trdoleska ohrani svojo zeleno barvo listja. Cvetovi so podobno kot pri plažeči trdoleski dokaj neopazni.

Razmnoževanje
Vse predstavnike lahko razmnožujemo s potaknjenci iz polzrelega lesa. Navadno trdolesko pa lahko vzgojimo tudi iz semen.

Bolezni
Nezahtevnost glede rastišča je pri trdoleskah dopolnjena še z relativno neobčutljivostjo na bolezni. Podvržene so le okužbi s pepelasto plesnijo. Je pa trdoleska priporočena kot nadomestila za panešpljo (Cotoneaster) v primeru, da je na področju prisotna povzročiteljica bakterijskega hruševega ožiga (Erwinia amylovora).

Strupenost

Vse vrste trdoleske so strupene in povzročajo slabost, če jih zaužijemo.

Vir: http://www.okrasnivrt.com/rastline/grmi/euonymus.php
David Hoffmann: Zelišča: celostno zdravljenje

ŠMARNICA (Convallaria majalis L.)

Druga imena: solzice

Družina: Convallariaceae/ šmarničevke

Učinkovine: preko 30 srčnih glikozidov, konvalatoksin in konvalatoksol.

Šmarnica cveti v maju (šmarnu). Rastlina ima dva stebelna lista (včasih tri) z nožnicama, ki dajeta vtis stebla . Majhni cvetovi zvonaste oblike v grozdastem, mnogocvetnem socvetju imajo 6 zraslih belih listov. Včasih je bila zelo cenjeno srčno zdravilo, ki ga še danes uporabljajo zeliščarji. Učinkuje podobno kot tudi strupeni naprstec. S šmarnico zdravimo, če odpove srce in če zastaja voda in je za to vzrok v pešanju srca. Pomaga pri težavah z dihanjem pri srčnem popuščanju.

Uporabljamo posušene liste. Včasih so uporabljali cvetove pri slabih živcih, epilepsiji in zastajanju vode v telesu.

Šmarnic zaradi strupenosti ni priporočljiva za samozdravljenje. Nujna je uporaba pod zdravniškim nadzorom. Danes uporabljamo samo standardizirane pripravke pri raznih oblikah srčne onemoglosti, povezanih z edemi, pri srčni nervozi in arteosklerozi.

OPOZORILO: Šmarnica lahko povzroči zastrupitev s smrtnim izidom. Znaki zastrupitve so: slabost, bruhanje, driska, motnje vida, omotice. Prevelike količine privedejo do srčnega zastoja.

Viri: http://www.zaplana.net/flowers/Liliaceae/ConvallariaMajalis(Smarnica)/si_ConvallariaMajalis(Smarnica).asp

dr. Katja Galle-Toplak: Zdravilne rastline na Slovenskem

David Hoffmann: Zelišča: celostno zdravljenje