KREBULJICA, PRAVA (Anthriscus cerefolium)

Druga imena: češlika, krebulca, krebulica, krvelj.
Družina: kobulnice
Učinkovine: eterično olje, glikozid, grenčina

Uporabni deli: listi, stebla
Zdravilne lastnosti: proti ledvičnim kamnom in kamnom v mehurju, za čiščenje krvi, proti vodenici.


Krebuljica je tudi začimba za zelene omake in mesne juhe. V prvi vrsti pa je zdravilna rastlina. Iz 2 žličk cvetoče zeli ali 1 žličke plodov pripravljamo čaj, ki ju prelijemo s skodelico vrele vode. Pustimo mirovati 5 minut. Čaj pospešuje izločanje urina. Svež sok pomaga proti ekcemom, skorbutu in skrofulozi. Ljudsko zdravilstvo priporoča sok krebuljice proti rakastim tvorbam (predvsem raku na prsih) Pripisujejo ji : antiseptično, čistilno, znojilno, krepilno delovanje, pospešuje prebavo, zbuja tek, proti vetrovom, odvaja vodo, pomirja in krepi živce, pospešuje celjenje ran, čisti kri.

Krebuljica je klasično zelišče francoske kuhinje in je zelo podobna peteršilju, od katerega se loči po malce manjših in svetlejših listih, njen okus pa je bolj sladkast in je nagnjen bolj k janežu.

Izvira iz južne Rusije in s Kavkaza, v zahodno Evropo pa so jo prinesli že v rimskih časih. Krebuljica ni primerna za dolgo shranjevanje, zato sveže pri nas skoraj ni mogoče kupiti. Brez težav pa krebuljico vzgojimo doma na vrtu iz semen, režemo jo lahko že nekaj tednov po sejanju in bolj pogosto to počnemo, bolje je, ker ima zelo kratko življenjsko dobo, saj po cvetenju ni več primerna za kuhinjsko uporabo – z odstranjevanjem zunanjih listov pa spodbujamo rast mladih listov v sredini rastline. Najbolje jo je trgati tik pred uporabo, drugače pa se kak dan ali dva ohrani v plastični vrečki ter v hladilniku. Dobro prenaša zamrzovanje, medtem ko posušena izgubi skoraj ves vonj in okus in je ni vredno kupovati. V kuhinji uporabljamo mlade liste in stebla, ki so prav tako aromatična kot listi. Liste uporabljamo presne ali pa jih v jed dodamo čisto na koncu kuhanja. Krebuljičini listi so lepi za okras, presne dodajamo solatam, z drobno sesekljanimi potresemo sendviče, jajčne jedi, zelenjavne juhe, ribe in kuhan krompir, krompirjevim in msetanovim juham, dodajamo jih tudi majonezi in mnogim klasičnim omakam. Kuhana pa izboljša okus drugih zelišč, vendar jo dodajamo ob koncu kuhanja, ker se med kuhanjem njen okus hitro razblini. Dodajamo jo tuid zeliščenmu maslu in skuti.

Krompirjeva juha s krebuljico
Sestavine: Za 4 osebe potrebujemo: 10 dag pora, 40 dag krompirja, 1,2 l mesne juhe ali vode, 2 žlici olja, 1 žlico moke, 4 žlice drobno sesekljane sveže krebuljice, 1 dl sladke smetane, sol in sveže mlet poper.

Postopek:Na olju prepražite očiščen in na kolobarje narezan por ter na kocke narezan očiščen krompir. Pomokajte, zalijte z juho, začinite s soljo in poprom ter kuhajte, da se por in krompir zmehčata. Dodajte drobno sesekljano krebuljico, zalijte še s sladko smetano, dobro prevrite in postrezite.

Tunin file s krebuljičnim pestom
Sestavine: za 4 osebe potrebujemo: 1 kg tuninega fileja, olje, 15 dag sveže krebuljice, 3 žlice pinjol ali orehov, ekstra deviško oljčno olje, 3 žlice parmezana, sol in sveže mlet poper.
Postopek: Tunin file narežite na rezine, solite in jih z obeh strani specite na vročem olju. Medtem v električnem mešalniku (ali možnarju) zmeljite pinjole, krebuljico, nariban parmezan in prilivajte toliko ekstra deviškega oljčnega olja, da dobite gladko, kremasto omako. Po okusu jo solite in popoprajte ter jo prelijte preko pečenih rezin tune in postrezite s kuhanim ali pire krompirjem.

Brancinov file na špargljih s krebuljico
Sestavine za 4 osebe potrebujemo: 1 kg brancinovih filejev, 50 dag poljubnih špargljev, 1 manjšo čebulo, 5 žlic oljčnega olja, 1 dl belega vina, 1 dl sladke smetane, 2 žlici sveže sesekljane krebuljice in sol.
Postopek: Brancinove fileje razdelite na več delov in jih opecite na oljčnem olju. Preložite jih na krožnik in na preostalem olju prepražite sesekljano čebulo skupaj z očiščenimi in na kose narezanimi šparglji. Zalijte z vinom in sladko smetano ter dušite do mehkega. V omako vrnite rezine brancina in krebuljico ter vse skupaj prevrite. Na krožnik najprej naložite šparglje v omaki in nanjo rezine fileja ter postrezite s pire krompirjem ali rižem.

Izboljšuje okus ribam, školjkam, kremnim juham, omletam, umešanim jajcem, maslenim omakam, glazirani zelenjavi kot je korenje, dimljenim ribam in zelenim solatam.

Krebuljico lahko na vrtu uporabite kot pat za polže slinarje, ker jih odvrne od drugih zelenjavnih pridelkov.

Vir:http://www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/index.php?action=clanek&id=24656
Elizabeth Lambert Ortiz: Enciklopedija zelišč, začimb in dišav
Nadja Nussdorfer: V kraljestvu začimb

Velika knjiga o zeliščih, MK; 2010

Gojenje zelišč na okenski polici in na prostem

Zelišča lahko gojimo na prostem ali celo na okenski polici. Upoštevajmo, da bazilika, majaron, origano in timijan potrebujejo veliko svetlobe in sonca, drobnjak, peteršilj, meta in prava krebuljica pa hladnejše lege in manj neposrednega sonca. Nekatera zelišča potrebujejo direktno sonce -, najbolj primerna so zato tista okna, ki gledajo na jug, jugovzhod ali jugozahod in jih sonce direktno obseva vsak pet ur na dan. Lončke z zelišči na okenskih policah vsak dan obračajte za 45 stopinj. Tako bodo stebelca rasla pokončno in se ne bodo začela nagibati v eno smer. Če jih gojimo znotraj hiše naj imajo stalno temperaturo med 16 in 21 stopinj, redno jih zalivajmo in upoštevajmo, koliko vode katera potrebuje. Važno pa je, da imajo v loncu drenažo iz peska ali črepinj, ki omogoča odvečni vodi, da odteče in da zemlja ne zamaši odtoka v lončku.

Zelišča na okenski polici potrebujejo torej ravno prav svetlobe in vode. Večino zelišč vzgojimo iz semen. Če ste neučakani in bi radi čez noč že začeli zelišča smukati prve poganjke, imajo v vrtnarijah in na tržnicah sadike. Osnovna navodila za vzgojo zelišč lahko dobite v knjigah. Mlada zelišča lahko kupite tudi v supermarketih, a je njihova kakovost vprašljiva, predvsem kaj so počeli z njimi, preden so prišla do polic, kako so bila gojena in kolikokrat škropljena. Katera zelišča so torej najprimernejša za na okensko polico? Nekako najbolje se obnesejo nizko rastoče rastline: bazilika, peteršilj, origano, timijan, žajbelj, drobnjak, koper, divji pelin, citronska melisa, meta, kislica, kreša in druge. Zrasle ne bodo tako visoko in košato kot bi zunaj, a polepšale nam bodo stanovanje in izboljšala okus jedi.

Gojenje na prostem je podobno, zelišča lahko zasadimo v čebre, lesene zabojčke, stare posode ali glinene lonce, ki so za gojenje posebej primerni, ker zadržuje vlago oz. vpija odvečno. Nekaterim rastlinam prija, da jih gojimo skupaj, tako kot kombinaciji enoletnic: bazilika, koper, šetraj, ki jim dodamo rožmarin, lovor v ozadju, vmes pa lahko nasadimo limonasti timijan, majaron, škrlatno kaduljo.

Skupaj ne smemo saditi: janeža in kumine, kopra in koriandra, peteršilja in poprove mete. Pehtran in poprova meta se zelo razbohotita, zato naj imata svojo posodo, ker bi drugače ovirala druge rastline.

Pozimi moramo korenine lovorja in rožmarina zaščititi s slamo in celo pokriti s plastično folijo. Če imamo občutljive trajnice v lončkih, jih lahko prezimimo v rastlinjaku ali neogrevani kleti.

Najprimernejša zelišča za gojenje po nasvetu svete Hildegarde so: šetraj, timijan, rožmarin, koper, vinska rutica, ožepek, majaron, luštrek, krebuljica, drobnjak, peteršilj, melisa.

Vir: http://www.zurnal24.si/zelisca-okenska-polica/zstil/hobiji/44246
Elisabeth Lambert Ortiz: Enciklopedija zelišč

DROBNJAK (Allium schoenoprasum)

Že njegovo latinsko ime nam razkrije sorodnika česen in čebulo. Znižuje krvni tlak, preprečuje slabokrvnost in pospešuje prebavo, odpravlja vetrove, čisti kri. V cvetličnih lončkih na okenski polici ga lahko gojimo celo leto. Vsebuje veliko železa, vitamina A in C in pozimi zlahka nadomešča pomanjkanje vitaminov.

Z drobnjakovimi vijoličastimi cvetovi lahko polepšamo in z okusom obogatimo doma pridelani jabolčni kis. Cvetove enostavno damo v steklenico in prelijemo z jabolčnim kisom.

Začimbe, s katerimi se drobnjak ujema: peteršilj, pehtran, krebuljica. Izboljšuje okus jedem: jajcem, solati, mehkim, sirom, omakam, juham, cvetovi so okras solatam. Dodamo ga na koncu, da ne uničimo arome: Za rezanje drobnjaka uporabljamo škarje.

Shranjevanje: Stebla narezana zamrznemo v plastični posodi ali pa ga zamrznemo v ledenih kockah.

Drobnjakova in česnova omaka:
Sestavine za 2-3 osebe:
125 g mehkega nemastnega sira,
2 žlici majoneze,
strok strtega česna,
2 žlici sesekljanega drobnjaka,
sol,
sveže zmlet poper.

Postopek:
V skodelici zmešamo sir, majonezo, česen, drobnjak. Po okusu solimo in popramo. Pretresemo v posodo za serviranje, poravnamo površino omake in jo za pol ure postavimo v hladilnik pred serviranjem.

Opozorilo: Pretirane količine lahko povzročijo prebavne težave.

ZAČIMBNE MEŠANICE

Včasih se zgodi, da dobite v dar začimbno mešanico, za katero enostavno ne veste, kaj je v njej, še posebej, če je mešanica kupljena v tuji ali eksotičnih državah na tržnici. Nekaj osnovnih začimbnih mešanic lahko spoznate tukaj.

Bouquet garni: Zeliščni šopek je sestavljen iz peteršilja, timijana, lovorja: Po želji lahko dodajamo še druga zelišča in zelenjavo kot je čebula, por, zelena in limonina lupina. S takim šopkom začinimo krepke mesne juhe, omake, jušne osnove, ribje in mesne jedi.

Fines herbes sestavljajo: drobnjak, krebuljica, peteršilj, pehtran: po želji pa še: bazilika, timijan, zdravilna strašnica, zelena, komarček, čebula in gobe. Odlična začimba pri pripravi juh, jajčnih jedi, omak, sirov, skut.

Frankfurtska zelena omaka: je sestavljena iz 7 zelišč: peteršilja, drobnjaka, krebuljice, kislice, boreča, kreše in strašnice. Poda se h krompirju, kuhanemu mesu in ribam.

Mešanica Gremolata: peteršilj, česen, limonina lupina. Dodamo lahko še: sardele, čili in druga zelišča. Uporablja se kot priloga k italijanskim jedem kot so ossobuco, rižote, polenta.

Mešanica Harissa: čili paprika, česen, sol, kumina, koriander. Uporabimo jo za pekoče začinjanje kuskusa, juhe, riža in riževih jedi.

Provansalska zelišča: timijan, rožmarin, lovor, šetraj, majaron. V razširjeno verzijo lahko dodamo še janež, baziliko, luštrek, krebuljico, žajbelj, sivko, pehtran, origano, komarček in brinove jagode. Posušeno zeliščno mešanico uporabljamo za kise, olja, marinade, sredozemske ribje, mesen, in zelenjavne jedi.

Jušna zelenjavo sestavljajo: korenje, gomoljna zelena, čebula, peteršilj,drobnjak, listna zelena, luštrek, timijan. Uporabimo jo za krepke juhe, enolončnice in dušene jedi.

BELUŠ, NAVADNI (asparagus officinalis)

Druga imena: asparagus, beluša, pojalnica, pojanica, pojanka, pojavec, smrečica, špargelj, špraglin, vrtni beluš

Družina: lilijevke
Učinkovine: asparagin, glikozidi, saponini, flavonoidi, sladkor, mineralne snovi. Beluši vsebujejo beljakovine, kalij, železo, provitamin A, vitamine E, B1, B2, B6 in C. Zeleni beluši vsebujejo več mineralov, vitamina C, karotinoidov in vitaminov skupine B. Beluši imajo zelo malo kalorij in so primerno živilo za diabetike. Hranilna vrednost: 100 g belušev ima 17 kalorij/71 kJ.

Zdravilne lastnosti: proti obolenjem ledvic, pospešuje tvorbo žolča in zdravi zlatenico ter proti zobobolu tako, da žvečimo korenino. Če kopeli za noge dodamo korenino, blaži otekline in zdravi mehurje. Folna kislina, ki jo vsebujejo beluši, je pomembna za pomlajevanje celic, za tvorjenje krvi in za nastajanje hormonov. Če telesu primanjkuje folne kisline, se pojavi utrujenost, živčni nemir, slabo razpoloženje in slaba koncentracija. Beluši spodbujajo presnovo in delovanje ledvic ter delujejo čistilno, ker imajo veliko kalija. Belušem pravijo tudi "policist ledvic". Beluši čistijo kri ter podpirajo delovanje jeter in pljuč. Cink, ki ga vsebujejo je sestavni del encimov, krepi žile, vezivna tkiva ter pospešujejo delovanje možganov. En obrok špargljev pokrije potrebe po E vitaminu za en dan. Zaradi prevladujočih bazičnih spojin so koristni za uravnoteženje razmerja kislin in baz v telesu, kadar je v njem preveč kislih snovnih produktov zaradi stresov, uživanja prevelikih količin mesa, mleka, mlečnih izdelkov, škrobnih jedi, sladic, umetnih pijač. Beluši razkrajajo sečne zaloge v sklepih., lajšajo revmatične probleme. Preprečujejo kratke stike živčevja.


Droga: korenina

Star španski pregovor pravi takole: "Aprilski beluši so za mojega šefa, majski zame, junijski pa za mojega osla." V maju, ko je čas belušev, se znajdejo kot zelenjava pogosto na mizi, kar je zelo zdravo, saj čistijo kri in pospešujejo delovanje ledvic. Še bolj zdravilna kot poganjki pa je korenina, ki jo nabiramo jeseni. Pripravljamo si čaj iz posušene korenine v razmerju 2 čajni žlički korenine na 1/4 vrele vode.

Špargljev pire proti raku:
V reviji Cancer News Journal je bil leta 1979 objavljenčlanek o tem, da šparglji zdravijo raka. Navaja številne primere ozdravitev Hodgkinove bolezni ( rak limfnih vozlov), pljučnega raka, raka kože, raka na mehurju. Recept: Sveže ali konzerivrane šaprglje prekuhamo in zmikasamo v mikserju. Če kupujemo konzervirane, preverimo prej, da nimajo dodanih konzervansev in po možnosti, da so ekološko pridelani. Bolniku za terapijo priporočajo 4 polne žlice pireja na dan. Dve zjutraj in 2 zvečer. Pireju lahko primešamo vodo in uživamo topel ali hladen napitek. Znaki izboljšanja se pojavijo po 2-4 tednih. Šparglji vsebujejo proteine imenovane histones, za katere menijo, da kontrolirajo rast celic. Nekateri trdijo, da snov normalizira rast celic in tako zdravi raka ter izboljšujejo splošno stanje telesa. Ameriški nacionalni inštitut, ki se bori proti raku, je potrdil, da so šparglji na lestvici testirane hrane po vsebini glutathiona najvišje na lestvici. Glutathion se smatra za enega najmočnejših anti-kancerogenov in anti-oksidantov.

Že leta 1854 je v Elementarni medicini zapisano, da so šparglji ljudsko zdravilo proti ledvičnim kamnom.
Kulinarika:Najbolj poznamo beluše kot zelenjavo, ki izvira iz srednje Azije. Pri beluših ločimo med zeleno in belo sorto. Različne barve belušev so odvisne od načina pridelovanja. Beluši ostanejo bele barve, če so povsem pokriti z zemljo, ko jih pa pobiramo, jih izkopljemo iz gomilastih gredic. Pod vplivom svetlobe nastaja v beluših klorofil, ki se najprej obarva rožnatovijoličasto, nato pa zeleno. Zeleni beluši torej rastejo nad zemljo, na ravnih gredah. Okus zelenih belušev je bolj intenziven kot pri belih beluših in spominja na orehe.
Če beluše kupujemo, izberemo beluše s svileno sijočo lupino, zaprto belo glavo, svežimi rezanimi mesti in brez rjavih lis. Pri nakupu pazimo na barvo in videz. Izbiramo ravne, mesnate, enakomerno debele poganjke s čvrsto zaprtimi vršički. Pri kratkih in debelejših poganjkih je najmanj odpadka. Zelo pomembna je ploskev, kjer je bil beluš odrezan. Če po njej rahlo potegnemo z nohtom, priteče dišeč sok. To je zanesljiv znak, da so beluši sveže nabrani. Pa še en zanesljiv test za nakup svežih belušev. Sveža stebla škripljejo, če jih drgnemo drugo ob drugega. Divji beluši so zeleni in tanki. Če so mladi, počijo, ko jih prelomimo.



Beluše lahko serviramo kot prilogo z raztopljenim maslom ali z omako k dušeni ribi ali mehkužcem. Uveljavili pa so se tudi kot samostojna jed. Surove lahko uživamo v solati, uporabimo pa jih lahko kot zakuho v juhah in ragujih. Zelišča, ki se najbolj ujemajo z beluši, so krebuljica, peteršilj in koper. Belušev nikakor ne začinjajmo z izrazito aromatičnimi zelišči ali z ostrimi začimbami, ki bi prekrile njihov nežni okus in značilno aromo. Zaradi njihovega nežnega, nevtralnega okusa jih zlahka kombiniramo s številnimi drugimi živili.



Beluše operemo, ne smemo pa jih pustiti v vodi. Svežim belušem najprej odrežemo spodnji, oleseneli del, nato pa jih olupimo od vršička navzdol. Lupiti začnemo približno 2 centimetra pod koncem vršička, zelene beluše pa olupimo le povsem spodaj. Za lupljenje ali strganje so na voljo posebno noži, nadvse uporabni pa so tudi tisti za lupljenje krompirja. Tako pripravljene beluše povežemo v šopke. Za juho in nekatere druge jedi stebelca nalomimo na približno 3 centimetre dolge koščke. Beluše zvežemo v šop in jih postavimo pokonci v vodo, ki smo ji dodali malo limoninega soka, po ščepec soli in sladkorja, ter kuhamo od 12 do 18 minut, odvisno od debeline belušev. Kuhani beluši morajo biti čvrsti; ne smemo jih kuhati predolgo, sicer postanejo mehki. Zeleni beluši so bolj nežni od belih, zato jih, če je potrebno, olupimo samo na spodnjem delu. Čas kuhanja zelenih belušev znaša le 8 do 10 minut. Iz vode, v kateri smo kuhali beluše, lahko naredimo okusno beluševo juho. Zraven belušev jemo vedno nekaj lahko mastnega, da izboljšamo izkoristek vitaminov A in E, ki se topita v maščobah. Belušev ne smemo pogrevati, ker vsebujejo veliko nitratov. K belušem se poda belo vino, saj rdeče povzroči neuporabnost vitamina B! v telesu kot obrambo pred stresom. Kuhane šparglje polijemo s surovim maslom in jih jemo skupaj s krompirjem v oblicah.

Sveže neolupljene beluše lahko zavite v vlažno krpo hranimo v hladilniku največ 4 dni. Ne blanširane beluše pa lahko tudi zamrznemo. Izjemno dobro prenašajo zamrzovanje, odlični pa so tudi blanširani, posušeni in shranjeni v olivnem olju, ki jih pripravljamo kakor sveže; gl. beluši v olivnem olju. Zamrzovanje poteka tako, da beluše 3 minute blanširamo, nemudoma preložimo v ledeno mrzlo vodo, odcedimo in posušimo. Nato jih zložimo na pladenj in potisnemo v zamrzovalnik. Zmrznjene razdelimo v vrečke in shranimo v zamrzovalniku. Izogibajmo se nakupu belušev v slanici, kjer so vse dobrote izlužene v vodi.


Kuhanje: Zelene beluše kuhamo glede na debelino 5 do 8 minut v blago soljeni in slabotno kipeči vodi, bele pa 10 do 15 minut. V posodo jih položimo z vršički navzgor, potem pa prilijemo vrelo vodo do dobre polovice belušev. Kuhamo pokrite, pri čemer se najnežnejši zgornji del skuha v pari. Pravi hedonisti skuhamo beluše v pari, sicer pa v t.i. beli zavrelici, vodi z dodatkom masla ali olivnega olja in limoninega soka.


Dušenje: Očiščene beluše položimo v ponev. Dodamo košček masla in droben ščepec soli, prilijemo malo vode, potem pa jih pokrijemo z alu folijo in zdušimo do mehkega. Na ta način uspešneje zadržimo njihov prvinski okus, pa tudi minerale, ki jih vsebujejo.


Praženje: Očiščene beluše ali koščke prepražimo na olivnem olju ali/in maslu.


Bele beluše lahko uživamo presne, pri čemer jih narežemo ali naribamo na tanke lističe.



Gratinirani beluši
Sestavine: 800 g zelenih belušev, 100 g masla , 60 g parmezana, sol.
Debelina belušev ni odvisna od njihove starosti, pač pa od sestave oziroma kakovosti zemlje.
Živila pred gratiniranjem vedno blanširamo ali celo skuhamo. Najpogosteje gratiniramo zelenjavo in testenine.

Postopek:
V ozkem loncu pristavimo vodo za kuhanje belušev, ki jo blago posolimo. Beluše očistimo in povežemo v šopke. Nizko ognjevarno posodo namažemo z maslom. Beluše pokončno položimo v krop, da vršički gledajo iz vode. Skuhamo jih na zob, za kar - glede na velikost - potrebujemo 5 do 8 minut. Pečico segrejemo na 220° C. V manjši ponvi pristavimo maslo, ki ga segrevamo do zlate barve. Kuhane beluše poberemo iz posode in za 2 minuti nemudoma potopimo v ledeno hladno vodo. Odcejene zložimo v pomasleno ognjevarno posodo. Stebla potresemo z drobno naribanim parmezanom in prelijemo z maslom; namesto masla lahko uporabimo tudi extra deviško olje, vršičke pustimo naravne. Posodo za nekaj minut potisnemo v segreto pečico, da beluše zlato rumeno gratiniramo.



Način priprave imenujemo beluši po milansko. To je najpogosteje topla predjed, lahko pa tudi samostojna jed ali priloga k pečenemu mesu oziroma perutnini. Postrežemo jih v posodi, v kateri smo jo gratinirali. K belušem ponudimo mirno, polsuho, manj aromatično belo vino pinot ali chardonnay.


Hladne beluše pripravljamo kot predjedi ali solate; najbolje z ekstra deviškim olivnim oljem in limoninim sokom ali z gorčično, majonezo, tatarsko ali vinaigretsko omako. Divje najpogosteje pripravljamo z jajci. V pivskem testu panirane beluše lahko cvremo, pripravljamo jih z jajci, dodajamo jih solatam in omakam, pretlačene dodajamo kremnim juham (zanje lahko uporabimo tudi olesenele dele) in narastkom. Odlični so na žaru. Beluše lahko dodajamo različnim zelenjavnim juham, kuhane pa izbranim zelenjavnim solatam.



Vode, v kateri smo skuhali beluše nikakor ne zavržemo. Z njo lahko zalivamo rižoto (zlasti zelenjavno), uporabimo jo kot (zelenjavno) osnovo ali dodatek za zelenjavno juho in podobno. Beluševih vršičkov nikoli ne prelivamo z omako, niti ne potresamo z drugimi dodatki.
opozorila Natančnega časa kuhanja ni mogoče določiti (gl. priprava), zato beluše proti koncu kuhanja poskusimo. Razkuhani postanejo nitasti in manj kakovostni.

Beluši sodijo med varovalna živila, ki so za zdravje nadvse pomembna.

Šparljevi zvitki:
Sestavine za 4 osebe:
24 špargljev,4 rezine dimljenega lososa.
80 g nastrganega parmezana,
80 g masla,
4 rezine kruha
sol.

Postopek:
Špargljem odstranimo spodnji trši del , jih operemo in skuhamo. Po 6 jih zavijte v rezino lososa. Zavitek položimo v premazan pekač, potresemo s koščki surovega masla in postavimo za 15 minut v pečico segreto na 200 stopinj. Rezine kruha na hitro popečemo na maslu po obeh straneh in nanje položimo špargljeve zvitke.

Rumeni beluši v solati:
Sestavine za 4 osebe:
500 g belušev,
4 žlice olivnega olja,
1 limona,
sesekljan peteršilj,
sol.

Postopek:
Beluše skuhamo v slani in malo okisani vodi. Kuhane narežemo, prelijemo s solatno omako ter potresemo s peteršiljem. Pogosti dodatki k belušim in zelenim špargljem so kisla smetana, kajmak, pršut, dimljen losos, parmezan. Začinimo jih lahko mlekom, limono, muškatnim oreščkom in poprom.


OPOZORILO: Ljudje, ki so nagnjeni k ledvičnim kamnom in visoki vsebnosti sečne kisline v krvi, morajo uživati beluše v zmernih količinah. Pražena semena so uporabljali kot kavni nadomestek. Meso plodov je strupeno.

NAJBOLJŠE UŽITNE SADIKE ZA VISEČE KOŠARE IN OKENSKA KORITA

Glede na cene zelenjave in vprašljivost pridelave, si lahko pridelamo nekaj zelenjave doma, če prav stanujemo v bloku. Za cvetlična korita so primerna zelišča: bazilika, drobnjak, koriander, peteršilj, ki ne potrebujejo globokih korit, medtem pa rožmarin, timijan, žajbelj in origano potrebujejo večje in globlje korito. V koritih dobro uspevajo še: zelena berivka, redkvice, mlada čebula, jagode, kreša, kapucinka, vijolice, ognjič, čili, kalčki graha.

Sadike za viseče košare: sorte paradižnika, ki se povešajo: češnjevec, ki ga sadimo po eno sadiko v košaro.Jagode, sadimo po 3 sadike v košaro, glavnato solato, rukolo. Stročji fižol sadimo po 3-4 semena. V košare lahko sadimo tudi mlado čebulo, kalčke graha, zelišča kot so koriander, drobnjak, peteršilj, timijan, origano, krebuljica, pehtran in bazilika.

Vir: Alex Mitchelll, Vita, 2014; 159 str.

  

RECEPTI

Rdeča pesa s hrenom za 4 osebe

Potrebujemo:
350 g pese
250 g skute
svež hren
50 g kisle smetane
20 g pecorina 
sol, poper
1 žlica balzamičnega kisa

Postopek:
Rdečo peso skuhamo in olupimo. 1/3 pese grobo naribamo. Ostanek pese in skute piriramo s paličnim mešalnikom. Hren in kislo smetano vmešamo v pesin pire. Začinimo s soljo, poprom balzamičnim kisom. Samo v leppe skodelice, posujemo z grobo naribano peso in pecorinom. Jemo s kruhom kot predjed. 

Zelena zelenjava s tunino za 4 osebe

Sestavine:
1,5 kg mešane zelenjave ( npr. beluši, bučke, stebla zelene, fižol, mlada čebula,sladki grah)
limonina lupinica, sok limone
sol, poper
2 jedilni žlici kaper
pločevinka tune
2 žlici sladke smetene
svež peteršilj

Postopek:
Zelenjavo očistimo, narežemo na kose, solimo, popramo in kuhamo v sopari.  Tun, smetano in limonin sok piriramo s paličnim mešalnikom . Vmešamo kapre in sesekljan peteršilj. Omako postrežemo k zelenjavi s kruhom.

Solata z zelišči in sirom za 4 osebe
Sestavine:
1 kg zelene zelenjave ( npr. brokoli, špinača, bučke, grah)
sol
2 gomolja koromača
zelišča: 2 pesti rukole,  peteršilj, pehtran, krebuljica)
2 mladi čebuli
75 g sira roqueforta
2 rezini limone
1 žlica masla
poper
4 žlice jušne osnove
2 žlici olivnega olja.

Postopek:
Zelenjavo očistimo, narežemo na manjše kose, blanširamo. Koromač operemo, razpolovimo in narežemo na lističe. Rukolo in zelišča operemo, čebulo sesekljamo, ruquefort zdrobimo. Maslo raztopimo, popražimo blanširano zelenjavo in koromač, solimo, popramo. Razdelimo na porcije, dodamo rukolo in zelišča po porcijah. Limonine rezine narežemo, popražimo, dodamo zelenjavno osnovo, olivno olje, premešamo, solimo, popramo. Vmešamo mlado čebulo. Vse skupaj polijemo po porcijah in posipamo z roquefortom.

Zelenjavna juha z regratom za 2 osebi

Sestavine:
150 g regrata
2 stroka česma
2 žlici pinjol
50 ml olivnega olja
800 ml zelenjavne osnove
sol, poper
3 žlice parmezana
po 150 g krompirja, korenja, kolerabice, graha

Postopek:
Polovico očiščenega regrata, česen, pinjole, 40 ml olivnega olja zmeljemo s paličnim mešalnikom v pesto. Dodamo sol, poper, parmezan. Zelenjaco narežemo na koščke, regratove liste narežemo  in  oboje popražimo na preostanku olivnega olja. Prilijemo jušno osnovo. Kuhamo 10 minut. Juho damo v skodelice, zravn ponudimo regratov pesto.

Recepti so povzeti in prirejeni po:  Zdrava kuhinja, Učila, 2002;96 str. (Zbirka  Kuhinja izbranih receptov)

NASVETI VRTIČKARJEM

Plodovke se delijo na dve večji botanični skupini: razhudnike, kamor spadajo paradižnik, paprika, jajčevec in krompir ter bučnice, kamor spadajo buče, bučke, kumare, lubenice in melone. Plodovke uspevajo na toplih in sončnih mestih, v sušnem obdobju pa jih je treba zalivati. Plodovke obiramo v suhem vremenu. Če bi namreč to delali zjutraj po rosi ali dežju, je velika možnost, da prenesemo glivične bolezni na zdrave rastline. Pri obiranju pazimo, da ne zatrgamo stebla, ker za rastlino to pomeni rano, ki se zlahka okuži. Paradižnik potrebuje za svojo rast veliko kalija, zato je priporočljivo, da se ga dognojuje z gabezovim ohlajenim prevretkom ali gabezovo zastirko. Rastline preprosto položimo na tla okoli paradižnikove rastline tako na gosto, da zatremo plevel. Redno ga privezujemo ob oporo, odstranjujemo zalistnike in stare liste. Spomladi, ko je med rastlinami dovolj prostora, med sadikami posejemo berivko, avgusta pa lahko posejemo motovilec ali špinačo.

Dobri sosedje:
Ob paradižniku še dobro uspevajo: bob, bučke, čebula, česen, cvetača, črna redkev, drobnjak, nizki fižol, peteršilj, radič, redkvica, beluši, zelena. Bazilika, ognjič, kapucinke in meta privlačijo opraševalce in odganjajo škodljivce.žajbelj z rožmarinom ali kormačkom.

Dobri sosedje so še vinska rutica z ožepkom,
koriander z janežem,
česen s kumarami, korenjem, rdečo peso, paradižnikom,
čebula z jagodami, solato, komarčkom ali kumino,
koper s kumarami, korenčkom ali brstičnim ohrovtom.

Bučke in kumare se dobro razumejo z bobom, čebulo, fižolom, grahom, solato.

Bučke imajo rade v svoji bližini meto.
Paprika ima baziliko in rabarbaro.

Korenje ščiti pred korenjevo muho čebula, drobjak, koper.

Slabi sosedje so:
Paprika ne mara za sosede: stročnic kot so bob, fižol in grah.

Kumare ne marajo črne redkve in redkvice, rade pa imajo baziliko, sončnice, koper, ognjič, česen.

Pelin ne priporočajo, da se sadi poleg drugih zelišč, ker ovira rast drugih rastlin.
Ne mara se pehtran in peteršilj
bazilika in vinska rutica
poprova meta in kamilice
citronska melisa in rdeča monarda.
Med seboj se težko prenašajo kobulnice: komarček, koper, krebuljica, koriander, kumina, luštrek, korenje, peteršilj, zelena.
Peteršilj ne prenaša samega sebe, zato ga ne sadimo zapored na isto mesto.
Ne marajo se križnice, ker so ovirjao pri rasti: vodna in vrtna kreša, zelje, hren, redkvice, rukvica, gorčica.

Sredozemska zelišča in dišavnice ne marajo preveč hranljive zemlje zato, v kolikor uporabljamo kupljeno zemljo za cvetnice, vanjo zamešamo en del peska. Na ta način zmanjšamo hranljivost substrata zeliščem, ki želijo skromno podlago za rast. To so:timijan, origano, sivka, rožmarin, majaron, žajbelj.

Zelišča, ki potrebujejo bogato zemljo so: luštrek, drobnjak, česen, kislica, gabez, mete, citronska melisa, komarček.

Zelišča gnojimo z brozgami iz zelišč. Primerna zelišča za brozge so: preslice, koprive, gabez, regrat. Lahko uporabimo tudi mešanico teh zelišč. Prelijemo 100 g svežih ali 20 g posušenih zelišč z litrom vrele vode. Poparke pustimo, da se ohladi, precedimo. Zahtevne rastline gnojimo z ne razredčenim gnojilom. Za posamezno rastlino potrebujete glede ena velikost od 0,5 do 2 litra pipravka. Manj zahteven zalijte s prevretkom , ki ste ga razredčili z vodo v razmerju 1:1. Če imate njive in bi bilo delanje prevretkov prezamudno. Uporabite nasvet Steppa Holzerja in zelišča namočite za več dni v hladno vodo in brozgo mešajte. Ko se mešanica preneha peniti, je na voljo za uporabo. Da brozge preveč ne smrdijo, ker pri vretju nastaja ogljikov dioksid in smrad, jim vsakokrat pri mešanju dodamo malo kamene moke. Brozge so učinkovite tudi pri napadih škodljivcev kot so listen uši in podobno. Škropimo s pripravkom, ki stal 24 ur.

Ph vrednost tal, ki je primerna za zelišča je med 6 in 7. Lestvica kislosti obseg a 14 stopenj od 0 do 14. Raztopine od 0 do 7 so kisle, od 7 do 14 pa bazične. Nevtralna raztopina ima vrednost 7. Kislost lahko zmerimo s papirji ali testnimi lističi, ki jih kupimo. Če so tla prekisla, dodajte apnenec ali apno.Če so bazična, uravnajte PH z usedlino od kave, z zemljo za rododendrone ali dodajmo smrekove iglice.

Kumina in koper imata globoke korenine, zato sta primerna za sejanje na prosto. Če bi jih vzgojili v lončku, bi jih pri puljenju iz zemlje in pikiranju jima poškodujemo korenine in zato navadno propadeta.

Visoke gredice so primerne za zelo težka ilovnata tla. Princip gredice je tak, da v gomili propadajoči material oddaja toploto, tako da imajo rastline neke vrste talnega gretja. Gredica naj bo velika med 120 in 150 cm, da jo lahko dosežemo z vseh strani. Višina gredice je med 70 in 90 cm. V tla izkopljite 20-30 cm globoko luknjo in natresite 20-30 cm lesnih odpadkov, na to plast naložimo plast travnate ruše tako, da je stran z rastlinami obrnjena navznoter. Na to sledi plast debela 30 do 40 cm humusa, pomešanega z listjem. Na vrh lahko nasipljemo še plast vrtne zemlje pomešane s kompostom. Najprej na gredico posadite zahtevne rastline, ki potrebujejo veliko hranil, naslednje leto manj zahtevne rastline in tretje leto rastline, ki so skromne. Plasti gredice se sesedajo, zato zemljo dosipavamo s kompostom . Druga možnost je,da čez 5 let naredimo popolnoma novo gredico. Gredico zalivamo, da se ne izsuši zaradi rahlih plasti.

Rastline, ki jih lahko razmnožujemo z grobanjem: rožmarin, timijan, origano, žajbelj, abrašica, lovor. Postopek: Spomladi ali zgodja poleti izberemo dolg in elestačin poganjek rastline in ga položimo v zemljo ali v sosednji lonček s prstjo. Tam, kjer se vejica dotika zemlje, odstranite lise in jo na spodnji strani poševno prirežite. Zataknite jo s koščkom lesa ali manjšim kamnom tako, da zareza sotane prosta. Poganjek pritrdite s koščkom žice. Del, ki je v stiku z zemlj zasujte s tanko plastjo prsti. Bodite pozorni, da je vrh poganjka umerjen navzgor. Po nekaj tednih se razvijejo korenine, takrat lahko rastlino ločimo od materinske rastline.

Rastline, ki kalijo na svetlem so: kumina, bazilika, baldrijan, šetraj, pehtran, majaron, kamilica, timijan, ožepek. Ko jih posejemo, semena pokrijemo z izredno malo prsti. Nekatera pustimo kar na vlažnih tleh.

Rastline, ki kalijo na temnem: boreč, mala strašnica, kislica.

Z dečko korenin lahko razmnožujemo luštrek, veliki oman in gabez.