Flammulína velútipes, Zimska panjevka
Uspeva v zimskem času na štorih listnatega drevja, spoznamo jo po kosmatem betu, ki je sprva rumenkasto okrast, enake barve kot klobuček, sčasoma pa postaja črn. Raste šopasto na štorih ali deblih različnega listnatega drevja, pozno v jeseni, pozimi, ko se temperatura giblje nad ničlo, ponekod pogostno. Čas rasti od oktobra do marca.
Glede na malo izbiro svežih gob v istem letnem času, je dobra, vsestranska. Pretirano uživanje te gobe je škodljivo.
Če pri določevanju upoštevamo žametast bet, je zamenjava s strupenimi gobami nemogoča. Možno pa je, da tudi žveplenjače zrastejo pozno v jeseni in zgodaj pomladi, vendar jih zaradi grenkega okusa takoj odkrijemo. Ponekod se pojavlja tudi bela oblika Zimske panjevke (f. lactea), to je mlečni različek zimske panjevke, ki je pri nas manj znan, na Češkem pa so ga našli na lipi in vrbi. Prepogosto uživanje zimske panjevke ni priporočljivo. Zimsko panjevko tudi umetno gojijo na Japonskem, občasno jo je pa mogoče dobiti tudi pri nas.
Zdravilne lastnosti: Pomaga pri zdravljenju sladkorne bolezni, ekcemov na rokah in nogah, ishemiji srca in kroničnem vnetju trebušne slinavke. Na Japonskem so iz klobučkov zimske panje vke izolirali flamulin, ki je pokazal citostatične odlike pri Erlichovem sindromu in sarkomu 180.
Avtor fotografije je Gregor Klarič.
Vir: Gobarsko društvo Lisička Maribor,
Branko Vrhovec, Zdravilne gobe Slovenije in 100 okusnih gob, 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar