Fosil

Fosil

08. september 2010

Jetra in sladkorna bolezen

»Dober želodec in trpežno črevesje sta za zdravje in srečo bolj pomembna kot veliki možgani«.

Prebavni trakt je pogosto prizorišče vnetij, kjer lahko nepravilna prehrana povzroči uničenje zdravju koristnih bakterij. To vodi v bakterijsko, glivično ali parazitno okužbo, prepustnost črevesnih sten in alergijo. Ko črevesna stena postane prepustna, prehaja v krvni obtok več beljakovin kot je normalno, to pa sproži alergijsko reakcijo. Skupaj z drugimi toksini beljakovine omejijo sposobnost jeter, da iz krvi odstranijo strupe. Pri takšni okvari jeternih rezerv lahko vsak moteči dejavnik iz okolja in prehrane sproži vnetje. Celoten proces prebavnih težav vodi v preobremenjenost jeter, kar je pogost vzrok sindroma kronične utrujenosti.

Jetrno funkcijo izboljšamo s številnimi hranili, med njimi so antioksidanti, nekatere aminokisline, in fitokemične snovi v naravnih živilih. Odličen primer je brstični ohrovt, ki vsebuje veliko glukozinolatov, ki preprečujejo raka. 300g ohrovta na dan je v raziskavi povečalo aktivnost jetrnega encima glutationa S –transeferaze (GST) za skoraj 30%.

Obstaja močna povezava med številnimi znamenji vnetja in odpornostjo proti inzulinu, hormonu, ki ga izloča trebušna slinavka, ta pa uravnava raven sladkorja v krvi. Večina sladkornih bolnikov je odporna proti inzulinu tako, da se njihov organizem na inzulin ne odziva. Inzulin se sprosti v krvni obtok, kadar uživamo ogljikove hidrate, zlasti sladkor in poživila, nato pa pomaga prenesti glukozo iz ogljikovih hidratov v telesne celice. To pa se ne zgodi, če smo odporni proti inzulinu.

Z odpornostjo na inzulin (sindrom X) je povezano tveganje za nastanek številnih bolezni, od sladkorne bolezni do policističnih jajčnikov, povišanega krvnega tlaka, visokih vrednosti holesterola in trigliceridov, debelosti, raka na dojki, kapi, bolezni srca in ožilja ter močne želje po sladkorju. Posledice sindroma X so, da ostanejo previsoke vrednosti sladkorja v krvi, celice pa se obložijo s sladkorjem. Prevleč glukoze in inzulina v krvi ima toksičen učinek, ki sproži alergijsko reakcijo. Motena oskrba celic s sladkorjem deluje kot močan oksidant. Poškoduje celice in obenem ustvarja simptome utrujenosti ter sproži številne reakcije, med drugim tudi vnetne. V zaporah krvnih žil, ki sprožijo srčno kap, najdemo amiloidne beljakovine, povezane tako z odpornostjo na inzulin kot vnetjem. To spoznanje je privedlo do sklepa, da je deloma tudi ateroskleroza vnetna bolezen.

Odpornost proti inzulinu lahko odpravimo s pravilno prehrano in dodatki.

S prehranskega stališča so najpomembnejši naslednji dejavniki:

1. Uživajte več vlaknin v polnovrednih živilih, zlasti topnih vlaknin npr. v ovsenih kosmičih, fižolu in zelenjavi.
2. Uživajte živila z nizkim glikemičnim indeksom, ki sproščajo sladkor počasi: neoluščena žita, oves, leča, fižol, jabolka, surova ali malo kuhana zelenjava.
3. Dnevno uživajte dodatke kot so: vitamin C (1000 mg) vitamin E (400 mg) , magnezij (400 mg), krom (200 mikrogamov) in esencialne maščobe, zlasti ribje olje EPK. Več o prehanskih popolnilih preberite tukaj.

Sladkor je eden najpomembnješih hranil in hkrati skrajno toksičen. Je oksidant in oksidira ali poškoduje določene snovi, zlasti beljakovine. Toksični stranski produkt glukoze je AEG. Če po krvi potuje preveč glukoze, ta povzorči okvare celic in povzroči, da se hitreje starajo. AGE okvari tudi krvne maščobe, saj oslabi sposobnost telesa, da bi se znebilo odvečnega holesterola ter zmanjša kolagen, zaradi česar je koža manj elastična. Večina celic potrebuje za nemoteno delovanje inzulin, ki spodbuja vsrkavanje glukoze v jetra in mišične celice, vendar obstajajo trije organi, ki tega ne potrebujejo: ledvice oči in živci. Ti organi postanejo tako pri sondromu X kot pri sladkorni bolezni preobremenjeni z glukozo, zato so slepota, bolezni ledvic in okvare živčevja najbolj pogosti zapleti pri sladkorni bolezni.

Inzulin pa ne deluje sam. Proizvajajo ga najpomembnješi vitamini in minerali, ki mu pomagajo pri delu. Vitamin B6 in cink sta pomembna za njegov nastanek, navzočnost kroma pa bistveno poveča njegovo učinkovitost. Pomanjkanje kroma prisili telo, da prideluje več inzulina.

Sladkorni bolniki imajo v telesu manj kroma kot zdravi ljudje. Če bolniki uživajo dodatke kroma, je njihova toleranca boljša. S povprečno prehrano dobi telo le 30 mikrogramov kroma na dan. Veliko se ga izgubi s prečiščevanjem živil, saj ga dobimo 90% iz moke, riža in sladkorja. Idealna količina kroma je namreč med 50 in 200 mikrogramov na dan. Proti inzulinu odporni ljudje pa porabijo krom še precej hitreje kot zdravi ljudje, zato pride pri njih do večjega pomanjkanja.

Pomanjkanje kroma narašča tudi s starostjo. Dodajanje 200 mikrogramov na dan pomaga uravnavati sladkor v krvi, zmanjša potrebo po inzulinu, zniža vsebnost holesterola in trigliceridov v krvi ter poveča raven lipoproteinov visoke gostote.

Vir: Patrick Holford: 100% zdravi, MK, 2000, str. 86-87, 104

Ni komentarjev:

Objavite komentar