SUPER ŽIVILA, KI USTVARJAJO BAZIČNOST

V telesu je zelo pomembno ravnovesje med bazami in kislinami. Zdravo ravnovesje pomeni, da telo ni zakisano. Ravnovesje ohranjamo ali dosežemo tako, da se prehranjujemo pretežno z bazičnimi živili v razmerju 80: 20 pa za hrano, ki povzroča kislinske ostanke v telesu. Na splošno lahko rečemo, da zakisljujejo beljakovine, medtem ko je vse sadje in zelenjava pretežno z redkimi izjemami bazična. Med oreški so bazično živilo samo mandlji. Posebej po bazičnosti izstopajo peteršilj in limonin sok. Med super živila, s katerimi popravljamo napake zakisanosti pa je cvetni prah, ki ustvarja močno bazičnost. Priporočajo čajno žličko dvakrat do trikrat dnevno. Matični mleček pomlajuje in vrača življenje Zaužijte po 1 čajno žličko na dan. Je močno bazično živilo. Prav tako pripravki s klorofilom krepijo kri in močno povečujejo bazičnost organizma. Najpomembnješi viri klorofila so sladkovodne in morske alge ( spirulina) in različne vrste morskih trav, pšenični in ječmenovi kalčki ter alfaalfa. Klorofil dobite tudi v obliki kapsul in tablet v alternativnih trgovinah in trgovinah z zdravo hrano. Tekoči klorofil je popularen izdelek Calivite. Klorofil in nebeljakovinski del krvi, ki mu rečemo hem in je sestavni del hemoglobina v krvi se razlikujeta samo v vrsti osrednjega atoma. Klorofil odlično razstruplja telo, oziroma ga spravlja v bazično ravnovesje, zato ga vsebujejo različni preparati za razstrupljanje telesa.

Hrana, ki ustvarja v telesu močno bazičnost:
ananas,
beluši,
brusnice,
bučna semena,
limete,
mandarine,
tangerine,
čebula,
zimska buča Hokaido
dinja,
divje zelje,
endivija,
haijiki morske alge, Irish moss, morske alge, kumbu morske alge, agar, nori alge, rdeče alge, alge dulse, wakame, alge
hren,
ingverjev čaj, korenina,
italijanska polivka z olivnim oljem in jabolčnim kisom,
jagode,
brusnice,
robidnice,
jedilna soda,
kaki,
umeboši slive
kivi,
kodrolistni ohrovt,
kostanj,
sladek krompir,
laška repa, topinambur,
maline,
mango
mineralna voda Apollinaris, San Pellegrino, Sanfaustino,
miso,
morska sol,
papaja,
paprika rdeča, začimba,
pastinak
pecilni prašek,
peteršilj,
podzemska koleraba,
repinec- korenina
rdeča redkvica
zelena,
želatina,

Hrana, ki ustvarja v telesu zmerno bazičnost
morske alge,
akažu
artičoke,
avokado,
banane (zrele),
bazilika
borovnice,
boršč,
breskve,
brokoli,
vse vrste buč, cuket, razen zimske buče (Hokaido), ki je močno bazična.
cimet,
grenivke,
limone,
pomaranče
cvetača,
mlada čebula,
česen,
češnje,
poper,
diakon redkev,
feferoni, pekoči
leča,
Stročji zeleni ali rumeni fižol, onitkan z neoblikovanimi plodovi.
grozdje,
hruške,
jabolčna čežana, jabolčnik-mošt,
jabolčni kis,
borovnice in križanci,
jajce
jajčevec,
janeževa semena,
fižolovi kalčki,
kardamomova semena,
koper,
koriander,
krompir pečen neolupljen, pire,
lotosova korenina
lubenica
redkev,
regrat,
repa,
solate ledenka, rdečelistna, romanska
mešana solata,
marelice,
melasa,
melone, dinje, lubenice,
zelene olive,
sladka paprika sveža zelena, rdeča, rumena
rozine,
tamari sojina omaka,
zelje belo, rdeče, kitajsko,
brokoli,
vodna kreša.

Hrana, ki ustvarja v telesu rahlo bazičnost:
brstični ohrovt,
zeleni čaji,
krompirjev čips, pečeni,
Evian voda, Fiji voda,
sladkorni grah,
gobe,
grozdni sok,
hruškov sok,
jabolčni sok,
jabolka,
zelenjavna juha,
kajenski poper,
kalčki,
kamilični čaj,
kokos,
kokosovo olje, mast,
koprova semena,
korenčki biološko pridelani,
kumare, vložene v jabolčnem kisu,
kuminova semena,
kvinoja,
lanena semena
makadamijevi oreščki, olje,
lovorjev list,
mandlji, olje, mleko
olja: avokadovo, jegličevo, kokosovo, laneno, makadamijevo, olivno olje , trskino jeterno olje, svetlinovo olje,
margarine,
spirulina,
muškatov cvet
sezamova, sončnična, zelenina semena,
sirotka,
rižev sirup,
okra,
rdeča pesa

Hrana, pijača, ki rahlo zakisljuje
ajdova kaša,
črni čaj,
blitva,
bob,
curry,
črni fižol,


beli fižol,
limski, mornariški fižol, pinto, rdeči fižol,
dateljni,
divji riž,
domače ocvrte jedi ( krompir)
fige,
adzuki fižol,
grah,
stročji zeleni ali rumeni fižol z oblikovanimi plodovi,
fižol mungo,
humus,
javorjev sirup,
jogurti vsi rahlo zakisljujejo, zmerno pa, če jih sladkamo.
juha iz fižola, graha, paradižnika, itd.
kefir,
balzamični kis,
kisla smetana,
korenčki industrijsko pridelani
koriandorova semena,
ovsena kaša (neslajena),
špinača,
lotos,
maslo,
olje iz ogrščice, rumenika, rastlinska olja, sezamovo, sončnično olje,
med,
pinjole,
paradižnik, omaka iz paradižnika brez mesa, juha, paradižnik v konzervi itd.
navadna voda iz pipe, klorirana,
slive sveže in suhe,
javorov sirup,
sladilo iz stevie
rabarbara,

Hrana in pijača , ki zmerno zakisljuje telo
rdeče in belo vino,
arašidi,
beli riž,
ribe,
dagnje
gazirane pijače,
trdi siri
čičerika,
tortilje,
čokoladno mleko,
divjačina,
gorčica,
jetra,
granatno jabolko
ionizirana kuhinjska sol,
jabolčna pita,
jajčne testenine iz bele moke,
jastog,
ječmen polnozrnat,
ječmenova moka,
kakav v prahu,
kava vseh vrst zmerno do močno zakisljuje organizem,
kečap,
Vse vrste kosmičev,
soljino olje,
svinjska mast,
skuta,
črne olive,
pistacije,
polenta,
polnozrnati krekerji, kruh,
postrvi,
umetna sladila kot je saharin,
koruza,

Hrana in pijača, ki močno zakisljuje telo:
pivo,
gin,
whisky,
vodka,
angelska torta,
bel kruh in ostale vrste razen izjem,
bela moka,
beli sladkor,
biskviti,
piškoti,
čokolada,
vse meso, hamburgerji,
soja,
gauda sir,
gazirane pijače,
gin,
hrenovke,
klobase,
zrezki,
grisini iz bele moke,
hmelj,
beli kis,
vinski kis,
kozice, morski rakci,
krekerji slani,
krofi,
kuskus iz bele moke,
kvas,
lazanja,
lepinja,
lešniki,
makaroni iz bele moke,
marmelade,
mečarica,
orehi,
pizza,
pudingi,
sladoledi vsi okusi,
cupcakes.

VREDNOSTI BAZIČNOSTI ALI KISLOSTI ZELENJAVE

Za zdravje je odločilnega pomena ravnovesje v telesu med bazami in kislinami. Alkalnost pomeni zdravje. Vrednosti 4,0 in 4,5 je nevtralno, od 5,0 dalje je bazično, pod 4, 0 je kislo. Zelenjava, ki povzroča alkalnost( bazičnost): artičoke 4,5, bambusni vrščiki 5,5, beluši 6,5 izredno močno delujejo bazično. blitva 6,0, brokoli 5,5 brstični ohrovt, 5,0, buče 5,0-6,0, bučke 5,5-6,0, cvetača 5,5, čebule 4,5, do 5,5, šalotka 5,0, endivija 6,5, gobe 4,5 do 5,5, gorjušica 5,5, haloge 7,0, hren 4,5, ingver svež 5,5, jajčevec 5,0, koleraba 5,5, korenje 6,0, koruza 5,5, krompir sladki 5,5, če je neolupljen. Olupljen povzroča kislost. kumare 5,0, morske rastline 7,0, ohrovt 5,5, paradižnik 4,5- 5,0, paprika 5,5, pastinak 5,5, pesa 5,5, peteršilj 7,0 ( suh, svež, kuhan), por 5,0, rabarbara 4,5, radič 5,0, redkev 5,0, regrat 6,0, repa 5,5, rožnati slez 5,0, špinača 6,0, zelena 6,0, ledenka 5,5 ( upočasni gibanje črevesja, zato je ne priporočajo). solata zelena 6,0 zelje 5,5, kislo 4,5, zelenjava v kisu 5,5, Vsa industrijsko vložena zelenjava ustvarja kislost. Travniška kozja brada 5,5, topinambur 5,0, vodna kreša 7,0.

NASVETI VRTIČKARJEM

Plodovke se delijo na dve večji botanični skupini: razhudnike, kamor spadajo paradižnik, paprika, jajčevec in krompir ter bučnice, kamor spadajo buče, bučke, kumare, lubenice in melone. Plodovke uspevajo na toplih in sončnih mestih, v sušnem obdobju pa jih je treba zalivati. Plodovke obiramo v suhem vremenu. Če bi namreč to delali zjutraj po rosi ali dežju, je velika možnost, da prenesemo glivične bolezni na zdrave rastline. Pri obiranju pazimo, da ne zatrgamo stebla, ker za rastlino to pomeni rano, ki se zlahka okuži. Paradižnik potrebuje za svojo rast veliko kalija, zato je priporočljivo, da se ga dognojuje z gabezovim ohlajenim prevretkom ali gabezovo zastirko. Rastline preprosto položimo na tla okoli paradižnikove rastline tako na gosto, da zatremo plevel. Redno ga privezujemo ob oporo, odstranjujemo zalistnike in stare liste. Spomladi, ko je med rastlinami dovolj prostora, med sadikami posejemo berivko, avgusta pa lahko posejemo motovilec ali špinačo.

Dobri sosedje:
Ob paradižniku še dobro uspevajo: bob, bučke, čebula, česen, cvetača, črna redkev, drobnjak, nizki fižol, peteršilj, radič, redkvica, beluši, zelena. Bazilika, ognjič, kapucinke in meta privlačijo opraševalce in odganjajo škodljivce.žajbelj z rožmarinom ali kormačkom.

Dobri sosedje so še vinska rutica z ožepkom,
koriander z janežem,
česen s kumarami, korenjem, rdečo peso, paradižnikom,
čebula z jagodami, solato, komarčkom ali kumino,
koper s kumarami, korenčkom ali brstičnim ohrovtom.

Bučke in kumare se dobro razumejo z bobom, čebulo, fižolom, grahom, solato.

Bučke imajo rade v svoji bližini meto.
Paprika ima baziliko in rabarbaro.

Korenje ščiti pred korenjevo muho čebula, drobjak, koper.

Slabi sosedje so:
Paprika ne mara za sosede: stročnic kot so bob, fižol in grah.

Kumare ne marajo črne redkve in redkvice, rade pa imajo baziliko, sončnice, koper, ognjič, česen.

Pelin ne priporočajo, da se sadi poleg drugih zelišč, ker ovira rast drugih rastlin.
Ne mara se pehtran in peteršilj
bazilika in vinska rutica
poprova meta in kamilice
citronska melisa in rdeča monarda.
Med seboj se težko prenašajo kobulnice: komarček, koper, krebuljica, koriander, kumina, luštrek, korenje, peteršilj, zelena.
Peteršilj ne prenaša samega sebe, zato ga ne sadimo zapored na isto mesto.
Ne marajo se križnice, ker so ovirjao pri rasti: vodna in vrtna kreša, zelje, hren, redkvice, rukvica, gorčica.

Sredozemska zelišča in dišavnice ne marajo preveč hranljive zemlje zato, v kolikor uporabljamo kupljeno zemljo za cvetnice, vanjo zamešamo en del peska. Na ta način zmanjšamo hranljivost substrata zeliščem, ki želijo skromno podlago za rast. To so:timijan, origano, sivka, rožmarin, majaron, žajbelj.

Zelišča, ki potrebujejo bogato zemljo so: luštrek, drobnjak, česen, kislica, gabez, mete, citronska melisa, komarček.

Zelišča gnojimo z brozgami iz zelišč. Primerna zelišča za brozge so: preslice, koprive, gabez, regrat. Lahko uporabimo tudi mešanico teh zelišč. Prelijemo 100 g svežih ali 20 g posušenih zelišč z litrom vrele vode. Poparke pustimo, da se ohladi, precedimo. Zahtevne rastline gnojimo z ne razredčenim gnojilom. Za posamezno rastlino potrebujete glede ena velikost od 0,5 do 2 litra pipravka. Manj zahteven zalijte s prevretkom , ki ste ga razredčili z vodo v razmerju 1:1. Če imate njive in bi bilo delanje prevretkov prezamudno. Uporabite nasvet Steppa Holzerja in zelišča namočite za več dni v hladno vodo in brozgo mešajte. Ko se mešanica preneha peniti, je na voljo za uporabo. Da brozge preveč ne smrdijo, ker pri vretju nastaja ogljikov dioksid in smrad, jim vsakokrat pri mešanju dodamo malo kamene moke. Brozge so učinkovite tudi pri napadih škodljivcev kot so listen uši in podobno. Škropimo s pripravkom, ki stal 24 ur.

Ph vrednost tal, ki je primerna za zelišča je med 6 in 7. Lestvica kislosti obseg a 14 stopenj od 0 do 14. Raztopine od 0 do 7 so kisle, od 7 do 14 pa bazične. Nevtralna raztopina ima vrednost 7. Kislost lahko zmerimo s papirji ali testnimi lističi, ki jih kupimo. Če so tla prekisla, dodajte apnenec ali apno.Če so bazična, uravnajte PH z usedlino od kave, z zemljo za rododendrone ali dodajmo smrekove iglice.

Kumina in koper imata globoke korenine, zato sta primerna za sejanje na prosto. Če bi jih vzgojili v lončku, bi jih pri puljenju iz zemlje in pikiranju jima poškodujemo korenine in zato navadno propadeta.

Visoke gredice so primerne za zelo težka ilovnata tla. Princip gredice je tak, da v gomili propadajoči material oddaja toploto, tako da imajo rastline neke vrste talnega gretja. Gredica naj bo velika med 120 in 150 cm, da jo lahko dosežemo z vseh strani. Višina gredice je med 70 in 90 cm. V tla izkopljite 20-30 cm globoko luknjo in natresite 20-30 cm lesnih odpadkov, na to plast naložimo plast travnate ruše tako, da je stran z rastlinami obrnjena navznoter. Na to sledi plast debela 30 do 40 cm humusa, pomešanega z listjem. Na vrh lahko nasipljemo še plast vrtne zemlje pomešane s kompostom. Najprej na gredico posadite zahtevne rastline, ki potrebujejo veliko hranil, naslednje leto manj zahtevne rastline in tretje leto rastline, ki so skromne. Plasti gredice se sesedajo, zato zemljo dosipavamo s kompostom . Druga možnost je,da čez 5 let naredimo popolnoma novo gredico. Gredico zalivamo, da se ne izsuši zaradi rahlih plasti.

Rastline, ki jih lahko razmnožujemo z grobanjem: rožmarin, timijan, origano, žajbelj, abrašica, lovor. Postopek: Spomladi ali zgodja poleti izberemo dolg in elestačin poganjek rastline in ga položimo v zemljo ali v sosednji lonček s prstjo. Tam, kjer se vejica dotika zemlje, odstranite lise in jo na spodnji strani poševno prirežite. Zataknite jo s koščkom lesa ali manjšim kamnom tako, da zareza sotane prosta. Poganjek pritrdite s koščkom žice. Del, ki je v stiku z zemlj zasujte s tanko plastjo prsti. Bodite pozorni, da je vrh poganjka umerjen navzgor. Po nekaj tednih se razvijejo korenine, takrat lahko rastlino ločimo od materinske rastline.

Rastline, ki kalijo na svetlem so: kumina, bazilika, baldrijan, šetraj, pehtran, majaron, kamilica, timijan, ožepek. Ko jih posejemo, semena pokrijemo z izredno malo prsti. Nekatera pustimo kar na vlažnih tleh.

Rastline, ki kalijo na temnem: boreč, mala strašnica, kislica.

Z dečko korenin lahko razmnožujemo luštrek, veliki oman in gabez.

BARVE HRANE

Barva hrane nam signalizira, kakšni vitamini in minerali se skrivajo v njej. Zato je pisan obrok, barvita oziroma pisana hrana, ne le paša za oko, ampak je tudi bolj zdrava. Rumena in oranžna hrana je najpogostejša v hladnih dneh ( agrumi, korneček, buče hokaido). Vsebuje veliko C vitamina in betakarotena. Oba sta močna antioksidanta. V rdeči barvi se skriva likopen in antocianin. Veliko ju je v rdečem radiču in rdečem zelju, pa tudi v zamrznjenih malinah in jagodah. Zelena barva Vsebuje veliko vitamina C in klorofila. Najpogostejša zelena zimska hrana je sestavljena iz motovilca, endivje, ohrovta, brokolija. V modri in vijoličasti barvi se skriva veliko antioksidantov, vendar je ta barvna skupina pozimi zelo slabo zastopana. Največkrat uživamo plodove, ki smo jih zamrznili poleti kot so borovnice, maline, temno grozdje (Portugalka)

ŽIVILA BOGATA Z ANTIOKSIDANTI

ŽIVILA BOGATA Z ANTIOKSIDANTI

arašide, avokado, bazilika, beluši, blitva, brazilski orehi, brokoli, brstični ohrovt, bučke, čebula, česen, čili, ingver, jagode, korenje, krompir, kumina, lubenice, majaron, muškatni orešček, nageljnovi klinčki, ohrovt, oves, paradižnik, pomaranče, poper, poprova meta, ribe, sezamovo seme, sladka koreninica, sladki krompir, špinača, zelene solate, zelena meta , zelje, žajbelj.

VITAMIN C
je vsestranski antioksidant, varuje pred astmo, aritmijami srca, bronhitisom, sivi očesni mreni, angino pektoris, varuje pred oksidacijo LDL holesterola in s tem pred mašenjem žil.
Največ ga vsebuje: rdeča in zelena sladka paprika, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, rdeče jagode, špinača agrumi in zelje.

Nahaja se še v naslednjem sadju in zelenjavi.
grenivka
kivi
črni ribez, rdeči ribez
papaja
mandarina
limona
slive
melona
drobnjak
kreša
pomaranča
hren
regrat
peteršilj.

KAROTENOIDI- imajo v sebi:
marelice-sveže
melona
marelice-posušene
blitva
peteršilj
solata-zelena
korenje
kreša
mango
brokoli
regrat
paradižnik-omaka
govedina-kuhana
jetra-junčja
špinača
korenčkov sok


FLAVONOIDI-so v:
borovnice
češnje
grenivka
grozdje
jabolko
maline
marelice
murve
pomaranče
ribez-črni, rdeči
brokoli
brstični ohrovt
čebula
drobnjak
ohrovt
paradižnik
peteršilj
por
solata-zelena
stročji fižol
zelena

BETA KAROTEN

pomaga preprečevati srčni napada, nepravilen srčni utrip, kapi, raka, še posebej pljučnega raka. Največ beta karotena je v: temnooranžni in temnozeleni listnati zelenjavi, v sladkem krompirju, korenju, suhih marelicah, blitvi, ohrovtu, špinači in največ v bučkah. Beta karoten se nahaja še v rdečih grenivkah, mangu, zeleni solati in brokoliju. Bata karoten se s kuhanjem ne uniči.

GLUTATION

je protirakava učinkovina, ki deaktivira preko trideset snovi, ki povzročajo raka. Pri poskusih v laboratoriju je popolnoma zavrl razmnoževanje virusa AIDS. Viri glutationa so: avokado, beluši, in največ lubenice. Vsebujejo ga tudi sveže grenivke in pomaranče,rdeče jagode, breskve, okra, krompir, buče, cvetača, brokoli, svež paradižnik. Vsebujejo ga tudi določene vrste mesa: kuhana šunka, pusti kotleti in telečji zrezki. Veliko glutationa vsebuje samo sveža ali zmrznjena zelenjava. Nekaj se ga uniči tudi s kuhanjem.

INDOLI

zavirajo raka na debelem črevesju in na dojkah. Največ indolov je v: zelenjavi iz družine križnic: brokoli, brstični ohrovt, cvetača, gorčica, hren, koleraba, kreša, ohrovt, redkvice, repa, zelje. Med kuhanjem se izgubi približno polovica indolov, zato je bolje, če le lahko uživamo zelenjavo v surovi obliki. Zelje na primer.

LIKOPEN

deluje proti raku na trebušni slinavki, raku na danki, mehurju in materničnem vratu. Vir likopena so: paradižnik, ki vsebuje 3,1 g likopena na 100 g, lubnica, ki vsebuje 4,1 f na 100 g. Likopen se s kuhanjem ne uniči.

KVERCETIN

je ena najmočnejših protirakovnih snovi. Deaktivira več karcionogenov, preprečuje poškodbe celičen DNA, zavira encime, ki pospešujejo rast tumorjev. Je protivnetna, antibakterijska, protiglivična in protivirusna učinkovina. Zavira tudi alergične reakcije, preprečuje nastajanje krvnih strdkov, preprečuje oksidacijo maščob v krvi in poškodbe arterij. Kvarcetin se nahaja v: rumeni in rdeči čebuli ( ne pa beli), šalotki, v rdečem grozdju, a ne belem, v brokoliju in rumenih bučah. Česen, ki je bližnji sorodnik čebule, kvercetina ne vsebuje. Kvercetin se med kuhanjem in zamrzovanjem ne uniči.

KOENCIM Q-10

pomaga detoksicirati LDL holesterol. Pripisujejo mu, da je še bolj učinkovit antioksidant kot vitamin E. Varuje pred boleznimi srca. Veliko ga je v sardelah, skušah, arašidih, pistacijah, soji, orehih, sezamovem semenu in v nekaterih vrstah mesa.

VITAMIN E - TOKOFEROL

Varuje srce in arterije. Je topen v maščobi. Nahaja se v rastlinskih oljih, mandljih, soji, sončničnem semenu.

KLINČEVEC (Syzygium aromaticum)

Nageljnove žbice (klinčki) so močno dišeči in pekoči posušeni cvetni popki dišečega klinčevca. To drevo je doma na Moluških otokih (»Dišavnih otokih«). Je zimzeleno in zraste približno 12 metrov v višino. Domačini sušijo popke 3 dni, njihova rožnata barva preide pri tem v rjavo. Žbice so dobile ime zato, ker imajo obliko starinskega žeblja.

Druga imena: dišeči klinčevec
Družina: mirtovke
Učinkovine: čreslovine, flavonoidi, antioksidanti, ki učinkujejo proti raku in krepijo venske stene. Članek iz leta 1999 poroča o učinkovitosti nageljnovih žbic proti bakterijam in glivicam. Kitajski zdravniki so jih uporabljali pri zdravljenju atletskega stopala, pogostega glivičnega obolenja. Študije na Tajvanu so dokazale, da zmanjšuje nastanek krvnih strdkov in blaži vnetja. Z njimi lajšajo revmatoidne bolečine. So sestavni del zdravil za zdravljenje okužb ušes, nosu, žrela, spolnih organov in sečil. Klinčki uravnavajo visok krvni tlak. V prah zmleti klinčki so sestavni del piškotov za živce, ki jih pripravimo iz cimeta, muškatom in nageljnovih žbic (glej recept pri cimetu).

Pri kuhanju se uporabljajo posušeni, tik pred cvetenjem obrani cvetni popki.
Nageljnove žbice (ki z nageljni nimajo nobene zveze) so prastara začimba. Najprej so jih spoznali v vzhodni Aziji. V Evropi so to začimbo spoznali relativno pozno, menda šele v četrtem stoletju in Evropejci dolgo niso vedeli, od kod izvira. Z nageljnovimi žbicami so sprva začinjali praktično vse jedi. Pri kuhanju se uporabljajo praviloma cele, le za peko se uporabljajo zmlete.
Nageljnove žbice uporabljamo pri pripravi:svinjske pečenke, nekaterih salam in včasih krvavic,
kompotov, vročih pijač (na primer kuhanega vina), sadnih sladic in drobnega peciva.

V ljudskem zdravilstvu se uporabljajo za lajšanje slabosti b želodcu, pomagajo pri bruhanju in bolečem napenjanju v trebuhu, spodbujajo prebavila. Ker so močan lokalni antiseptik in blagi analgetik ga uporabljamo predvsem zunanje pri zobobolu za zmanjšanje bolečin. Nageljnove žbice vsebujejo veliko količino eteričnega olja, ki učinkuje razkuževalno in se dodaja v zobne paste, ustne vode, v zobozdravstvu pa je sestavina izpolnjevalnih mas in služi za zdravljenje zobnih korenin.

Klinčke lahko pripravimo kot poparek. V vročo vodo damo nekaj klinčkov in počakamo 10 minut. Za lajšanje zobobola, damo klinček ob boleči zob. Še bolj učinkovito je, če na zob položimo kosem vate, namočen v klinčkovo olje. Lahko jih žvečimo pri težavah kot so razjede v ustih.
Proti revmatičnim bolečinam, vnetju želodčne sluznice, slabi prebavi: vzamemo 1-3 klinčke in jih pripravimo kot prevretek.

V kulinariki nageljnove žbice uporabljamo na različne načine. Posebno sladko-kislim vloženim bučam dajejo klinčki poseben okus, če jih kuhamo v vodi, s katero potem zalijemo buče. Klinčke naboden v čebuli kuhamo v enolončnicah ali rižem-  Uporabni so v omakah, juhah marinadah, grahovih, fižolovih jedeh, krompirjevi in paradižnikovi juhi. Odlični so v sladkem zelju in sladkem krompirju.

Če trikrat dnevno žvečimo 1-2 klinčka,  ju temeljito prepojimo s slino in 30 prežvečimo ter pogoltnemo. S tem znižujemo visok krvni tlak.

Klinčki pri termalni obdelavi nad 100 stopinj od 60 do 120 minut zgubijo od 40% antioksidantivnih lastnosti.

TKM uporablja klinčke pri altetskem stopalu ter številnih glivičnih okužbah. Delujejo proti Candidi albicans in plesni Asperigillus flavus, ki se pojavlja  na zemeljskih oreščkih in žitu. Nevarna je zaradi  aflatoksinov, za katere menijo, da  povzročajo raka na jetrih. Klinčki so v kliničnih študijah dokazali, da  zmanjšujejo hepatoksičnost zaradi uživanja alkohola.   Alkoholni izvlečki klinčkov so se  pokazali kot uspešen antioksidant, ki varuje jetra.    

Klinčki so spolno krepčilo. Predvsem olje ima insekticidne lastnosti pri varovanju rastlin, so biocid in fungicid. Odlično delujejo pri sivi plesni že po 24 urah.  

OPOZORILO: Pri notranji uporabi olja bodimo previdni, posvetujemo se z zdravnikov ali fitoterapevtom, ker evgenol v olju lahko razjeda sluznice. Pri nanašanju olja na kožo ga razredčite z rastlinskim oljem. Med nosečnostjo in dojenjem uživajte le toliko klinčkov med hrano kot jih običaj
no. Pripravkom (kapsule) ne uporabljajte sočasno z zdravili za strjevanje krvi.


Viri: Naravna zdravila, MK; 2007
Wikipedija
David Hoffmann: Zelišča: celostno zdravljenje
Rainhard Schiller: O zdravem prehranjevanju (zbirka Sveta Hildegarda)
Sanja Lončar et al. : Ščepec rešitve: zamolčana zdravilna moč začimb, 2012

Prehrana pri revmi

1. osnovna prehrana naj temelji na piri.
2. Kutine v vseh oblikah, na vse načine.
3. Nobenega svinjskega mesa. Dovoljeno meso je: jagnetina, kozliček, srna. Posebej se priporočajo jetra, ker nase vežejo protin in čistijo želodec. Meso ni nikdar samostojna jed, vedno le priloga za okus. Osnova naj bo zelenjava.
4. Komarček v vseh oblikah.
5. Buče
6. Jesti moramo veliko jabolk, ker odvajajo strupe preko črevesja. Kuhajmo si kompote s cimetom, ki čisti kri.
7. Glavnata solata, ki ji primešamo zdrobljena kuhana pirina zrna, ker čisti črevo.
8. Revmatiki morajo veliko piti, dnevno po 35 g tekočine na kg svoje teže. Pijemo vodo, a prekuhano v zeliščnih čajih.
9. Jesti moramo juho iz telečjih nog pri obrabi hrustancev, ker krepi vezno tkivo sklepov.
10. Zjutraj na tešče morajo revmatiki popiti malo toplega vina, pšeničnega ali rženega piva, ali kruhovega napitka, ki smo ga pripravili doma. Za napitek skuhamo pirin kruh v vodi, tekočino precedimo skoti krpo in mlačno popijemo 20-40 ml.
11. Revmatiki bi morali pogosto jesti ingverjeve piškote ali svež ingver.
12. Začimbe, ki naj jih uporabljajo revmatiki: galgant, cimet, peteršilj, vinski kis, piretrovec, materina dušica, divji pelin.
13. Izogibajmo se: jagodam, breskvam, slivam, poru, borovnicam. Danes se je potrebno izogibati še kozervansom, emulgatorjem, stabilizatorjem, umetnim aromam.
14. Ne uživajmo odvajal, ker porušijo ravnotežje v telesu.
15. Dodatne terapije pa so: pelinovo mazilo, kopel in obkladki z izvlečki praproti, za močnejše bolnike kostanjeva savna ali kopel, za mlajše, ki imajo tudi težave z limfo in vnetji mandeljnov pa kopel proti revmatizmu iz prevretkov in skorje drena. Vsi revmatiki morajo piti veliko žajbljevega čaja, ki mora vreti vsaj 3 minute. Jeseni po prvi slani naberemo drnulje, jim odstranimo koščice in jih vložimo v med. vsak dan pojemo 3-4 sadeže. proti bolečinam pomaga tudi jaspisov kamen ali ploščica, če jo položimo na boleče mesto. Ko se segreje na temperaturo kože, jo odstranimo, počakamo, da se shladi in ponovimo postopek.

Drugi napotki: Splošno očiščenje telesa z vodnim postenjem, odvajanjem preko ledvic, črevesja, kože. Zdravljenje nadaljujemo z zdravo prehrano in pijačo. Pridobimo si življenjsko moč, s pravim razmerjem med spanjem, in bedenjem, delom in počitkom. Imejmo se radi. Vzpostavimo harmonijo v sebi in z okolico.

Vir: Peter Pukownik: Almanah letnih časov (Zbirka Sveta Hildegarda)

PIRA (Triticum spelta)

Za piro je že sveta Hidelgarda menila , da je najboljše žito. Najnovejša dognanja v prehrani pa potrjujejo njeno spoznanje. Pira je žito, ki je bilo že več kot pred 8000 leti razširjeno po srednji in severni Evropi, pšenica pa prišla k nam iz Azije šele pred 5000 leti in s svojo večjo rodnostjo izpodrinila piro. Pira je izredno zdrava, saj skozi njene ovoje-dvojne pleve ne vdirajo zunanji strupi. Je naravno odporna proti škodljivcem, zato pri njenem gojenju ne uporabljajo pesticidov in ostalih zaščitnih sredstev. Celo radioaktivnost naj bi se zadržala samo v plevah, so dokazovali po katastrofi v Černobilu.

Pira vsebuje vse življenjsko pomembne snovi v pravem razmerju, da jih človekovo telo lahko izkoristi, pri tem pa ne obremenjuje prebavnega trakta. Včasih so piro poželi še zeleno, ker se je zrela kasneje hitro osipavala že med žetjem.
Piro priporočajo za prehrano zdravih in bolnih ljudi. Pripravljamo jo lahko na več načinov, iz njene moke lahko pečemo kruh, prepečenec, torte, drobno pecivo, omlete. Lahko jo kuhamo kot kašo, v juhi s celimi zrni kot riž. Pripravljamo jo slano ali sladko. Je blagega okusa in je odlična za samostojne jedi, solate, enolončnice, prikuhe. Z njo lahko nadomestimo ječmenovo kašo. Vsebuje veliko esencialnih maščobnih kislin, beljakovin in dragocenih sestavljenih ogljikovih hidratov. vsebuje tudi vitamine, minerale kot so kalij, kalcij, magnezij in elemente v sledeh kot so cink, železo in baker. Pira je lahko predelana v moko, kosmiče, zdrob, ali pa jo v obliki celih zrn uporabljamo za juhe, kruh, rezance, vlivance. Z rednim, vsako dnevnim uživanjem pire se naše počutje popravi, prav tako se poveča storilnost in sposobnost koncentracije.

Pira je zelo uporabna pri dietah, zaradi alergij na pšenične beljakovine. Klorofilni sok iz mladih pririnih listov lahko izboljša počutje in poveča odpornost organizma, zato ga priporočajo okrevajočim bolnikom in starim ljudem ter pri težjih organskih obolenjih. Klorofil je zelo podoben po kemijski sestavi hemoglobinu v krvi, lahko hitro povečamo količino kisika v krvi in telesu. Klorofil izboljšuje presnovo ogljikovih hidratov in zavira gnitje beljakovin v črevesju. Hildegarda je s piro blažila tudi bolečine v sklepih.

Kruh iz pirine moke osnovni recept: sv. Hiledegarda pravi, da je najbolj peči kruh, ko je po setvenem koledarju dan za cvet ali plod. Če nimate setvenega koledarja se lahko ravnate po tem, da se luna debeli ( prvi krajec) in ozvezdje strelca ali dvojčkov. Na 1 kg pirine moke vzamemo 660 ml vode. Če dodamo maslo, jajca, pirin zdrob ali kaj drugega, se količina vode spremeni. Moko stresemo na delovno površino ali v veliko skledo na sredini naredimo jamico. V visok vrč si pripravimo mlačno vodo. Od celotne količine zlijemo 100 ml vode v jamico in vanjo damo 7 g kvasa. Od roba potegnemo samo toliko moke, da zgnetemo kvasec. ( za približno pest testa). Hlebček, ki ga dobimo, položimo v vrč s preostalo vodo , v jamico pa stresemo začimbe, sol in sladkor. Pustimo, da hlebček v vrču vzhaja, dokler ne priplava na površje. Tako dobljen kvasec zlijemo v jamico, nato pa postopoma od roba jemljemo moko in mesimo, dokler ne dobimo najprej zelo mehkega in gladkega in skoraj tekočega testa, šele potem pritegnemo k mesenju celotno količino moke in vse skupaj zgnetemo v voljno testo. Mesenje je lažje, le testo razvlečemo čez celo delovno površino in ga znova in znova zgnetemo. To ponavljamo toliko časa (5-10 minut), da dobimo gladko zmes, ki se zlahka loči od rok in delovne površine. Testo potresemo z moko , pokrijemo in pustimo, da vzhaja, dokler se ne podvoji. Po vzhajanju ga ločimo od podlage z lopatko, a ga ne gnetemo več. Potresemo ga z moko, pokrijemo in počakamo, da znova vzhaja. Trikrat ponovimo. Po zadnjem vzhajanju testo z rokami povaljamo po delovni površini, da postane čvrsto. Iz testa oblikujemo hlebec, štruco, žemlje, preste itd. in ga položimo v pekač. Pred peko ga s čopičem premažemo z vodo ali poškropimo. Pečemo pri 220 stopinjah, po 10 minutah znižamo temperaturo na 200 Stopinj. Pekovsko pecivo pečemo cca 25 minut, hlebec ali štruco pa 40-50 minut. Kruh lahko začinimo s 3 noževimi konicami rjavega sladkorja, 2 noževi konici galganta, 2 noževi konici bertrama, 2 noževi konici komarčka, 2 noževi konici ožepka.

Kruh iz pirine moke:
Sestavine:
500 g polnozrnate pirine moke, še najbolj sveže mlete
20 g kvasa,
1 čajna žlička medu,
1/2 litra svežega mleka
1/2 do 1 čajna žlička morske soli

Po želji dodamo: mandlje ali kardamom ali kumino itd..

Postopek: iz sestavin pripravimo testo in ga pustimo vzhajati. S testom napolnimo model, pustimo še 1/2 ure vzhajati, nato približno 1 uro pečemo v pečici pri 200 stopinjah. Takega kruha spečemo več, ker je zelo primeren za zamrzovanje bodisi cel ali narezan na rezine. Zmrznjene rezine damo v pekač in popečemo tako, da je kruh tak kot bi bil pravkar sveže pečen.

Kvašen kruh recept za začetnike:
Sestavine: 675 g polnozrnate ali bele pirine moke ( lahko si naredimo mešanico obeh), zavitek kvasa, 2 žlički soli., 1/2 litra vode. Suhe sestavine med seboj pomešamo, dodamo 1/2 litra vode, mešamo z leseno kuhalnico 3-5 minut. Nato testo damo v lončen model, ga pustimo 8 ur vzhajati, damo ga v segreto pečico na nizki rešetki in pečemo 30 minut na 225 Celzija in nato še 30 minut na 180 Celzija. Pečen kruh vzamemo iz modela in ga naložimo na rešetko,da se ohladi.
Pražena pirina zrna: Če zrna pire popražimo v ponvi brez maščobe, dobimo okusen gofio. Zrna med praženjem mešamo z leseno kuhalnico, dokler ne dobijo zlate barve. Med praženjem neprestano poka in prasketa, ker zrna izgubljajo tekočino v 3-5 %, dobijo pa poveča volumne za 3-5%. Po praženju zrna ohladimo v porcelanasti posodi in shranimo v neprodušno zaprti posodi.

Osnovni recept za pirino zrnje:
1 kg pirinega zrnja opremo v hladni vodi skozi gosto cedilo. Prilijemo 2 l hladne vode in ko zavre, dodamo začimbe kot sta galgant in bertram in kuhamo na nizki temperaturi 40 minut. Šele potem solimo in pustimo, da zrna nabreknejo in popokajo. Zrnje razdelimo na porcije v plastične vrečke in zamrznemo, da jih imamo na zalogi. Zrnje uporabimo za prirpavo rižot, sendvičev, nadevov, zakuh.

Kaša iz pirinega zrnja: Jabolko olupimo in narežemo na kocke. Skuhamo v majhni količini vode in dodamo 5-6 žlic kuhanega pirinega zrnja, ščepec cimeta, kavno žličko rjavega sladkorja in 3 žlice navadnega jogurta.

Kaša iz ovsenih kosmičev: sv. Hildegarda oves priporoča za zdrave in bolehne ljudi. Ne pa za bolne, ker preveč greje. V 150 ml vode, 5 žlic ovsenih kosmičev, žlica rozin, začimbe oz. 45 g mletega cimeta, 45 g mletega muškatnega oreščka in 10g mletih klinčkov ter malo sladkorja. Vse skupaj zavremo in pustimo 5 minut.

Kaša iz pirnih kosmičev: 150 ml vode, 3 žlice pirnih kosmičev, 2 žlici pirinega zdroba zavremo. Dodamo nastrgano jabolko, malo počakamo, da zmes nabrekne.

Pririna kava: Če zrna pražimo tako kot zgoraj, le da jih pustimo, da potemnijo namesto pozlatijo, jih lahko uporabimo za žitno kavo. Pripravi se lahko na več načinov. Lahko namočimo cela zrna v vrelo vodo in pustimo nekaj minut vreti. Dobimo zelenkasto rjavo tekočino, ki ji dodamo mleko. Naslednji dan tem zrnom dodamo novo žlico svežega zrnja in spet pokuhamo. Tako lahko pripravljamo kavo cel teden, preden zrnje zavržemo. Zadnja kava bo po barvi že črna kot prava kava. Drug recept pravi, da vzamemo 1 jedilno žlico praženega zrnja na pol litra vode, ga grobo zmeljemo, 3 minute kuhamo v vreli vodi, precedimo, naslednji dan pa uporabimo novo zrnje, ki jih pred uporabo sveže zmeljemo. V vseh primerih pijemo pirino kavo z mlekom. Taka kava blaži kislost v želodcu, ker je bazična, razkisljuje telo in razstruplja. Je idealna za preganjanje mačka po prekrokani noči.

Pirina juha z zelenjavo: Na osebo vzamemo 2 žlici pirinega zdroba ali polnozrnate pirine moke, pomešamo jo z 1/4 mrzle vode in neprestanim mešanjem kuhamo 3-5 minut. Dodamo zelenjavno špinačno ali čemaževo juho. Lahko uporabimo katerokoli zelenjavo ( komarček, korenje, pastinak, fižol, čičeriko, rdečo peso, buče, koprive. Zelenjavo operemo, skuhamo v malo vode. Vse skupaj z vodo vred stresemo v pirino juho, solimo, okisamo in začinimo s peteršiljem. Pirina zrna so odlična zakuha za zelenjavne juhe.

Čista zelenjavna juha: Sestavine: 1 čebula, 1 komarček, 2 korena. Vse drobno narežemo in skuhamo v 1 litru 1/2 do 2 litrov. Po okusu solimo, začinimo s pelinom, jušnimi začimbami. V juhi razpustimo 1-2 žlici masla, potresemo s svežim drobnjakom ali peteršiljem. Zakuhamo jo lahko s pirinimi rezanci, žličniki iz pirinega zdroba ali pirinimi zrni.

Gosta pirirna juha : Za eno porcijo potrebujemo 1/2 skodelice pirinega zrnja, 1/2 l vode in kuhamo 20 minut. Dodamo 150 g mešane zelenjave kot je komarček, zelena, korenje , repa in kuhamo do mehkega še približno 20 minut. Po želji odcedimo vodo in jo prihranimo. Zelenjavo spasiramo in dolijomo odlito juho. Začinimo z galgatom, bertemom, ožepkom in muščarnim oreščkom.

Bučke nadevane s piro (za 4 osebe): Skuhamo 250 g pire. Dve mladi bučki prerežimo in izdolbimo sredico. Na oljčnem olju prepražimo 2 stroka česna, dodamo na kocke narezani bučki in zalijte z 2 dl smetane. Primešajte kuhano piro, 2 razžvrkljamo jajci, začimbe, baziliko, peteršilj. Solite po okusu. Mešajte, da se jed zgosti in jajca zakrknejo: S pripravljeno maso nadevajte izdolbene bučke. S pripravljeno maso nadevajte bučke, čez nadev potresite 200 g naribanega sira edamca. Vse skupaj postavimo v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija in pecite 15 minut.

Pirina "holandska"dieta: 3-4 mesece uživamo vsak drugi dan samo piro, vmesne dni pa običajno hrano. Tako lahko zdravo shujšamo tudi do 40 kg v 4 mesecih, v povprečju 10 kg na mesec. Kura je manj učinkovita pri tistih, ki so že pred tem kakorkoli uživali piro.

Rižota iz pire: 2 skodelici pirinega zrnja ali riža stresemo v cedilo in speremo pod tekočo vodo. Pirin riž je oluščena pira, ki je kuhana po 10-20 minutah. Če vzamemo pirino zrnje se čas kuhanja podaljša najmanj za enkrat. Na drobno narežemo čebulo in ji podušimo na žlički olja ali masla, dokler ne potekleni. Razredčimo s 100 ml belega vina in začinimo z galgatom, bertramom, materino dušico, in sabljastim triplatom. Dolijemo 4 skodelce vode in kuhamo na nizki temperaturi 20 minut. Ko je jed kuhana solimo in primešamo še košček masla in malo naribanega sira. Rižoti lahko primešamo druge vrste zelišč v kombinaciji: bršljanasto krebuljico, peteršilj, regrat ali koprive. V naslednji različici pa lahko 10 minut pred koncem kuhanja dodamo na kocke narezano zelenjavo kot je komarček, korenje in podobno.

Pečene pirine zdrobove rezine: Zmešamo 800 ml mleka, 200 g pirinega zdroba, ščepec soli, galgant, bertram in muškatni orešek. Ko zavre, odtsavimo, pokrijemo in pustimo, da jed nabrekne in se ohladi. Takrat dodamo 50 g razmehčanega masla, 2 jajci, 2 žlici parmezana. Premašamo, naložimo v namaščen pekač, pokapamo z maslom in potresemo z naribanim sirom. Pekač postavimo za 4 ure na hladno, potem pa pečemo pri 200 stopinjh 25-30 minut.

Zelenjavni polpeti iz zelene pire: ( zelena pira je požeta 3-4 tedne pred polno zelostjo, ko je klasje še zeleno).

Potrebujemo: 40 dag zelenega zrnja, 100 dag ovsenih kosmičev, eno do dve čebuli, nekaj vejic peteršilja, zelenjava ( koleraba , korenje, grah), zelišča( majaron, materina dušica, muškat), jajce, sol in olje. Grobo zdrobljeno pirino zrnje vsujemo v zelenjavno juho in kuhamo 2 uri, da voda povre. Polpete pripravimo tako, da drobno narezano čebulo prepražimo na olju, dodamo sesekljan peteršilj in zelišča, jajce, ohlajena pirina zrna s sesekljano jušno zelenajvo in ovsene kosmiče. Z roko oblikujemo hlebčke, ki jih na vrhu posipamo bučna ali sončnična semena in jih pritisnemo v maso. Polpete položimo v vrelo olje in v ponvi popečemo na obeh straneh.

Zrnje pire se tudi kuha, celo ali zdrobljeno za dietetično pripravljene jedi, katere naj bi uživali oslabeli ljudje s prebavnimi težavami in bolečinami v sklepih. Tudi pirina slama je iskan pridelek v pletarstvu, je trpežna, dovolj dolga in prožna ter se lahko uporabi za celo vrsto okrasnih izdelkov. Zelo jo cenijo kmetovalci, kateri pridelujejo pridelke po biodinamični metodi. S plevami pire polnijo vzglavnike.

Vir: Wikipedija
Peter Pukownik : Almanah letnih časov (zbirka Sveta Hildegarda)

Reinard Schiller: O zdravem prehranjevanju (zbirka Sveta Hildegarda)

Brigitte Pregenzer in Brigitte Schmidle: Hildegarda iz Bigna: Post brez muk. Družina , 2006

Darja Kocjan Ačko: Pozabljene poljščine; Založba kmečki glas, 1999

BUČA, NAVADNA (Cucurbita pepo)

Druga imena: mila, svinjska buča, cuka, golica, koča, malovina, plotnica, tikva

Družina: bučevke
Droga: semena
Učinkovine: eterično olje, alkaloid, vitamini, hormonska učinkovina. Buče so bogate s kalijem, a vsebujejo malo hranljivih snovi, zato so primerne za dietno in zdravo prehrano bolnih in zdravih ljudi. Ker so nevtralnega okusa, jih lahko odlično mešamo z drugo hrano, jih pripravimo kisle, sladke ali slane. Lahko jih kuhamo, vlagamo, jemo surove. Imajo malo kalorij in veliko hranilnih snovi. V lupini je veliko karotinov in magnezija. Buče in bučke vsebujejo še C vitamin, kalij in so dober vir vlaknin. Pomagajo hujšati, izboljšujejo koncentracijo, krepijo srce, odvajajo vodo iz telesa, razstrupljajo črevesje, krepijo imunski sistem in vse telesne sluznice. Uživamo lahko tudi sok iz plodov, za katerega so ugotovili, da pomaga pri zdravljenju psoriaze, če se še hkrati sončimo in kopamo v morski vodi.
Zdravilne lastnosti: proti obolenju prostate, lajša izločanje urina, proti moškim starostnim nadlogam. Odpravljajo črevesne gliste vseh vrst. Nekateri pravijo, da so bučna semena kos celo trakulji. V ta namen svetujejo, da prežvečimo 80-100 jederc, čez eno uro po terapiji proti glistam je potrebno vzeti kakšno močno odvajalo npr. iz sene ali spiti ricinusovo olje. Buče delujejo diuretično in razbremenjujejo ledvice, znižujejo krvni tlak, razbremenijo srce, čistijo telo in kri. Buče uravnavajo tudi delovanje mišice zapiralke pri mehurju, kar pomaga proti inkontinenci. Enako velja za semena, ki pomagajo tudi pri nočnem močenju postelje. Spodbujajo telo , da pokuri zaloge, so hrana za žleze. Pomagajo čistiti jetra, spodbujajo trebušno slinavko in s tem pomagajo uravnotežiti krvni sladkor. Oranžne buče delujejo protirakavno, krepijo sluznice v telesu in preprečujejo okužbe. Pomagajo izločiti v sluz zavite zaostale izločke. Buče preprečujejo bolezni srca in ožilja. Izostrijo vid podobno kot koren.

Bolnikom s sladkorno boleznijo pomaga čaj iz borovničevih lsitov, bučnih jederc in baldrijanovih korenin v razmerju 1:1:1. Tri čajne žličke mešanice poparimo s 3 dl vroče vode. Pijemo ohlajen in nesladkan čaj po požirkih.

Za gojenje buč moramo izbrati sončno lego, dobro zrahljati prst in pognojiti zemljo s kompostom. Najraje uspevajo na kompostu, pri tem imamo dvojno korist. Buče dobro uspevajo, hkrati pa zaščitijo kompost pred izsušitvijo, ker ga popolnoma zakrijejo z listi. Sadike posadimo konec aprila ali v začetku maja. če sadike sami vzgojimo, jih presadimo ven šele po ledenih možeh, sredi maja. posadimo le 4 semena ali sadike, ker se bogato razrastejo in jih po četrtem poganjku odrežemo.

Buče delimo na poletne buče, skupaj z bučkami, ki jih jemo mlade, delno zrele ali zrele v poletni sezoni: Te buče niso primerne za daljše shranjevanje. Zimske buče se dozorele hranijo vso zimo do pomladi. Navaden buče imajo mehko lupino, trd, rebrast ozek in pogosto bodičast pecelj. So rumene, bele, zelene, rumeno-zelene, lisaste, oranžne. Zimske buče so: Hubbad, Banana Pink, Hokkaido, Golden Delicious, Crown prince, Marina di Chioggia. Muškaten buče so predvsem zimske buče z okusnim in vsestransko uporabnim mesom. Največje so sivozelene ali okraste barve. Pecelj ploda je trd, rahlo rebrast in kjer se drži buče izrazito razširjen. Lupina je gladka in trda, meso je rumeno ali oranžno. Odlično se ohranijo prav v pomlad in so med najbolj okusnimi bučami. Sorte se imenujejo Butternut, CHeese in Crookneck, muškatna buča iz Provance z izrazitimi trdimi rebri, na J ZDA največ gojijo sorto C. mixa ali C. argyrosperma.

Sorte pri katerih lupina otrdi, niso primerne za daljše hranjenje in so boljše za uživanje še nedozorele. Mednje sodijo bučke, poletne buče, oranžne buče za noč čarovnic, svinjska buča, štajerka buča z golicami, špagetarica, sorte Delicata in Acorn itd...

Navadna buča je prišla v Evropo z odkritjem Amerike. Semena postrgamo iz notranjosti in jih pojemo surove ali posušene. Uživanje bučnih semen in izvlečkov je priporočljiv dodatek vsakdanji prehrani, zlasti pri moških, starejših od 40 let, svetujemo pa ga tudi ženskam, ki imajo težave s prepogostim izločanjem seča zaradi inkontinence sečnega mehurja.

Bučna semena v ljudskem zdravilstvu jugovzhodne Evrope že dolgo uporabljajo za lajšanje težav z razdražljivim oziroma inkontinenčnim mehurjem in povečanjem prostate. Vsebujejo maščobno olje. V bučnem olju je zelo veliko linolenske kisline, ene od esencialnih nenasičenih kislin, kar pomeni, da je za naš organizem zelo pomembna. Poleg maščobnega olja semena navadne buče vsebujejo tudi fitosterole, tokoferole, karotenoide in minerale. Za vse navedene učinkovine je značilno tudi antioksidativno delovanje, kar pomeni, da lovijo proste radikale, ki lahko poškodujejo celice. Vendar pa se je z bučami kar precej ukvarjala tudi znanost. V preteklosti so namreč menili, da je večina učinkovin, ki ugodno vplivajo na prostato in sečni mehur skrita v oljnem delu semen, vendar sodobna spoznanja nakazujejo, da so za to odgovorne druge, vodotopne učinkovine. Bolni prostati manjka cink. Cink ima pomembno vlogo pri zdravju reproduktivnih organov.

Kulinarika:
Če nas mika buča iz pečice enostavno narežimo rumeno ali oranžno meso buče na široke rezine, jo naložimo v pekač, zabelimo z maslom in posujemo s sladkorjem ter spečemo, dokler se ne zmehča. Lahko zabelimo z maslom in smetano. Namesto sladkorja uporabimo med, izboljšamo okus s cimetom in klinčki ali pimentom.

Buča špagetarica je posebnost, saj jo kuhamo ali pečemo celo. Šele, ko je kuhana oziroma pečena, jo prerežemo na pol, odstranimo semena in z vilicami izdolbemo meso, ki je podobno tankim špagetom. Polijemo jih s polivkami tako kot druge špagete.

Marmelada iz buč. Meso buč razrežemo in samo ali z drugim sadjem vkuhamo kot marmelado.
Sadna solata z bučami: Bučo in jabolka, lahko tudi drugo sadje razrežemo na majhne koščke ter prelijemo z mešanico limoninega soka, medu in vode. Pustimo nekaj ur in potem hladno serviramo.
Kompot iz buč: Bučo kuhamo v sladko-kislem ali sladkem kompotu, okus mu izboljšamo z nageljnovimi žbicami in cimetom.
Vložene buče: rezine buč vlagamo kot kumarice in zalijemo s prevretim in začinjenim kisom ali jih vkuhavamo. Lahko jim dodamo klinčke za izboljšanje okusa.
Buče kot zelenjava: Buče dušimo z malo olja, začinimo s soljo, poprom, muškatnim oreškom, curryem,papriko. Ponudimo k pirini kaši.
Juha iz buč: Buče dušimo na malo olja, zalijemo z vodo, zmiksamo s paličnim mešalnikom, zgostimo s pirino moko ali krompirjem. Začinimo po okusu.
Juha iz buč 2: Buče olupimo (če nimamo buč hokaido, ki jih poleg cuket edinih ni potrebno lupiti), narežemo na kocke, skuhamo v odi, ki smo ji dodali precej kopra. Del bučnega mesa vzamemo iz juhe, ostanek pa spasiramo s paličnim mešalnikom v gladko maso. Meso buč, ki smo ga prej vzeli iz juhe, stresemo nazaj, začinimo s soljo, kislo smetano, po želji okisamo.
Preprosta juha iz buč: Sestavine: 1 žlic masla, 1 čebula, 1/2 rumen buče, olupljene in narezane na kocke, 1 korenček, kos zelene, 4 stroki česna, sol, poper, peteršilj, origano, bazilika. Postopek: Zelenjavo olupimo, narežemo. V kozici segrejemo maslo, prepražimo zelenjavo (10 minut), zalijemo z vodo tako, da pokrije zelenjavo. Dodamo začimbe razen peteršilja, premešamo, pokrijemo, kuhamo 25 minut. Kuhano juho spasiramo s paličnim mešalnikom, potresemo s peteršiljem in praženimi bučnimi semeni.
Solata iz buč: Grobo nastrgamo meso buč in ponudimo kot samo solato ali pa pomešamo z glavnato solato ali kuhano pirino kašo. Za 4 osebe lahko pripravimo svežo solato iz buč tako: 30 dag na kocke narezanih cuket, 15 dag drobno narezane redkvice in kolerabice zmešamo z bučnim oljem in kislo smetano, dodamo limonin sok, mleta bučna ejderca, sol in poper in še enkrat premešamo. Pustimo stati 10 minut. Maso stresemo v solatno skledo in potresemo s sesekljanim peteršiljem.
Zrezek iz buč: Rezine buč začinimo po okusu, lahko jih paniramo z jajcem ali drobtinicami in ocvremo v ponvi kot zrezek.
Rožičevo pecivo z bučami: Zmešamo enako količino rožičeve moke in zmletih buč ter pripravimo toliko mešanice, da je je dovolj za pekač. Namežemo ga z maslom, vanj zložimo mešanico rožičev in buč, poravnamo in pečemo na 150 stopinjah Celzija 20 minut. Še toplo razrežemo na kose, na krožniku zabelimo z maslom. Ne enak način lahko pripravimo precivo s korenčkom in rožičevo moko.
Bučne palačinke: sestavine: 10 dag bučnega pireja, 10 dag skute, cimet ali svež ingver, slakor po okusu, 1 žlica sladkega likerja, zmleta bučna jederca. Postopek: bučnemu pireju dodamo cimet ali sveže nariban ingver ter sladkor. V skuto vlijemo liker, jo dodamo zmesi in gladko razmešamo. Palačinke spečemo na olju. Namažemo jih s pripravljenim nadevom in zvijemo. Obložimo s sladko smetao in posujemo z zmletimi bučnimi jederci.

Lubenica: Sorodnica buč, saj izhaja iz iste družine, je šele v zadnjem času dobila na pomenu zaradi likopina, rdečega barvila, ki je tudi v paradižnikih. Deluje antioksidativno, skrbi za tvorbo imunskih celic, nevtralizira proste radikale in zmanjšuje možnost poškodb genetskega zapisa ter rakavih obolenj. Sveže stisnjen sok lubenice ima izrazito diuretično delovanje in je zelo bogat z rudninami. Poparek iz posušene lupine lubenice pomaga pri vnetjih ledvic, na Bahamih pa v ta namen skuhajo zdrobljene pečke.

Lubeničin šerbet. Navaden šerbet pripravimo tako, da sadju dodamo vodo, sladkor in beljake, vse skupaj pa ohladimo v hladilniku. Lubenica sama pa ima dovolj vode in sladkorja, da jo lahko pripravimo kar tako: Prerežemo jo na pol, izdolbemo meso in ga zmiksamo s paličnim mešalnikom. Ni nujno, da odstranimo pečke, saj so užitne. Posodo z mešanico damo v zamrzovalnik in med zmrzovanjem večkrat premešamo, da ne kristalizira. Ko je masa delno zmrznjena, jo preložimo v izdolbeno polovico-naravno skledo in postrežemo. Okrasimo z listi melise, dodamo po želji še kašen saden liker.

Melona je prav tako bližnja sorodnica buč iz družine bučevk. Tudi v emloni, je tako kot v lubenici 90% vode, poleg tega pa še betkaroten. Sorte z oranžnim mesom sodijo med sadje najbogatejše s karoteni, več ga imajo samo papaje, marelice, kaki, bezgove in rakitovčeve jagode in plodovi jerebike. Posebej bogate so melone z vitamini B in C, kalijem, železom, cinkom, manganom, fosforjem, kalcijem, sistosterin, ki zmanjšuje holesterol v krvi pri vseh bučevkah. zaradi čistilnih procesov, ki jih vzbudijo, enostavno pomlajujejo.

OPOZORILO: Čezmerna uporaba diuretikov lahko povzroči krče, težave s srcem, ožiljem in ledvicami. Ne presegajte priporočenih dnevnih odmerkov bučnic, če jih uživate v kapsulah, ker lahko poškodujejo jetra.

Vir: http://www.nasa-lekarna.si/clanki/clanek/buce-in-bucna-semena-za-zdravo-prostato/
in http://www.ednevnik.si/?u=buce
Jürgen Saupe: Naravni zdravnik
Peter Pukownik : Almanah letnih časov (zbirka Sveta Hildegarda)
Naravna zdravila, MK; 2007
Reinhard Schiller: O zdravem prehranjevanju ( zbirka Sveta Hildegarda)
Dario Cortese: Zelenjava druga moč naravne hrane
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
Irena Andrini: Najboljši recepti za presne jedi, 2000
Darja Kocjan Ačko: Pozabljene poljščine, 1999