Tile recepti so za to, da vam vzpodbudijo domišljijo k nenavadnim kombinacijam. Mer ni, ker doziramo vse po občutku. Če skuhamo preveč, pojemo še za večerjo ali pa naslednji dan.
Osnovni recept za enolončnico: lonec, olje ali voda, čebula, zelenjava ( ki jo imamo pri roki, več je različnih sestavin, bolje je, a ne pretiravajmo v drugo skrajnost, poleg jušne zelenjave še dve ali tri vodilne zelenjave), zelišča, začimbe, sol, zabela.
Fižol z rdečo peso: fižol v zrnju namočimo čez noč, kumina, na koce narezana rdeča pesa (1 skodelica na 1/4 kg fižola), sol, laneno ali bučno olje. Fižol zalijemo z vodo, potresemo s kumino, zavremo in kuhamo 15 minut. Podamo rdečo peso in po potrebi še zalijemo z vodo, kuhamo še 15 minut ali več, kolikor je potrebno, da se fižol zmehča. Solimo, zabelimo z lanenim ali bučnim oljem.
Korenje s suhim kostanjem: Sestavine: suhi kostanj, ki ga namočimo čez noč, rumeno korenje, kisla smetana, sol. Postopek: Kostanj kuhamo v vodi, v kateri smo ga namakali. Po 10 minutah dodamo narezano ali naribano korenje, solimo. Kuhamo še 10 minut oz. , dokler se kostanj ne zmehča. Zalijemo s kislo smetano.
Kostanje sušimo za zimske dni po sledečem postopku: kostanj olupimo, damo v sušilnico ali pečico na 50 stopinj in pripremo vratca pečice. Med sušenjem kožica odstopi in jo z lahkoto odstranimo, če kostanj samo dobro premešamo v posodi. Suhe kostanje hranimo v dobro zaprtih steklenih kozarcih. Ne hranimo jih predolgo, ker radi postanejo žaltavi. Lahko jih tudi zamrznemo kar cele surove, razen v lupino naredimo zarezo, da jih potem lažje lupimo.
Korenasta enolončnica: Sestavine: čebula, korenček, koleraba, korenasti peteršilj, česen, olivno olje, peteršilj, poper. Postopek: Čebulo zarumenimo na olju, dodamo enake dele korenčka in kolerabe in 1/4 korenine peteršilja. Zalijemo z vodo in kuhamo do mehkega. Na koncu dodamo še nekaj strokov česna, potresemo s peteršiljevimi listi. Popramo.
Riž z gorgonzolo: Sestavine: sol, nepoliran riž, suhe gobe, korenje, gomoljna zelena, rdeča paprika, bazilika, gorgonzola, maslo, parmezan. Postopek: vodo posolimo in zavremo. Na liter vrele vode damo skodelico rjavega riža in zmanjšamo ogenj. Dodamo ščepec , dva ali tri gob, skodelico narezanega korenja in skodelico na kocke zrezane zelene. Če je potrebno dolijemo vodo, 5 minut pred koncem kuhanja dodamo narezano rdečo papriko in ščep bazilike. Ko je jed kuhano , dodamo še 1/2 skodelice na koščke narezane gorgonzole, zabelimo z maslom in potresemo s parmezanom. Če smo dodali malo vode, smo dobili rižoto, če smo dali pa obilno vode, pa enolončnico. Namesto bazilike lahko uporabimo šetraj.
Bučna enolončnica s 4 siri: Sestavine: zimska buča, suhi paradižniki, origano, mocarela, slani beli sir, gorgonzola, parmezan. Postopek: V lonec narežemo na kocke bučo, če je hokaido, je ne lupimo. Dodamo skodelico suhih paradižnikov, zalijemo do primerne gostote. Kuhamo 10 minut oz., dokler se buča ne zmehča. Potresemo z origanom, dodamo enake količine sirov, razen parmezana, ki je le za posip. Premešamo.
Pesa s kislim zeljem. Sestavine: kislo zelje, pesa, kumina ali koriander, janež ali pa komarček in bučno olje. Postopek: Kislo zelje kuhamo 15 minut, dodamo na kocke narezano rdečo peso in ščep kumine ali druge začimbe, ki so navedene zgoraj. Premešamo in kuhamo še 15 minut, zabelimo z bučnim oljem.
Polenovka s korenovkami. Sestavine: Polenovka, ki smo jo namočili čez noč, pastinak, korenje, suhi paradižnik, poper, čebula,belo vino, sol, peteršilj, česen, oljčno olje. Postopek: Polenovko narežemo na večje kose in skuhamo, da ji lahko odstranimo plavuti in kosti, ter jo narežemo na majhne kose. Uporabimo vodo, v kateri se je kuhala polenovka in vanjo narežemo 2 korena, in 2 korenini pastinaka, nekaj suhih paradižnikov in popopramo. Prilijemo še vodo, da pokrije zelenjavo. Kuhamo 10 minut, dodamo še 2 nasekljani čebuli, prilijemo 1 dl vina, pokuhamo 5 minut, solimo, potresemo s peteršiljem in strtimi stroki česna. Pomešamo, pustimo stati 10 minut, preden postrežemo zabelimo z oljčnim oljem.
Rdeče zelje z jabolki. Sestavine: maslo, rdeče zelje, korenček, jabolčni krhlji ali sveže jabolko, janež, kisla smetana. Postopek: Na maslu zmehčamo narezano zelje. Dodamo narezane korenčke in pes krhljev. Potresemo z žlico janeža v zrnju. Zalijemo z vodo in kuhamo, dokler se zelenjava in sadje ne zmehča. Okus izboljšamo še s kislo smetano.
Koleraba s fižolom in krompirjem. Sestavine: maslo, čebula, koleraba, krompir, fižol, česen, majaron, miso pasta ali sojina omaka. Postopek: Na maslu popražimo čebulo in dodamo na kocke narezano kolerabo. Podušimo. Dodamo skoraj toliko krompirja kot kolerabe. Prilijem vodo, v kateri smo kuhali fižol ter kuhamo do mehkega. Dodamo fižol v količini 1/2 kolerabe. Začinimo s česnom in majaronom ter z žlico miso paste, ki smo jo zmešali s skodelico vode.
Bobov lonec z jurčki. Sestavine: bob, ki smo ga namočili čez noč, korenček, gomoljna zelena, suhi jurčki, česen, majaron, sol, oljčno olje. Postopek: Kuhamo bob, po 15 minutah kuhe mu dodamo korenček gomoljno zeleno in suhe jurčke. Kuhamo še 15 minut. Začinimo s strtimi stroki česna, nekaj minut pred koncem kuhanja. Potresemo z majaronom, solimo, zabelimo z oljčnim poljem, dobro premešamo.
Ohrovt, brstični ohrovt in zelje v enolončnici. Sestavine: prej naštete kapusnice, koruzni zdrob, lovor, timijan, česen, fižol, ki smo ga skuhali posebej, sojina omaka, oljčno olje. Postopek: Na olju popražimo koruzni zdrob za polento in med mešanjem dolivamo vodo, v taki količini, da ne nastane polenta, ampak juha. Dodamo enako količino narezanega zelja in ohrovta ter 1/2 količine brstičnega ohrovta. Glavice brstičnega ohrovta lahko tudi razpolovimo. Dodamo začimbe, zalijemo z vodo, kuhamo, da se vse zmehča. Na koncu dodamo strt česen, skodelico ali več fižola, prilijemo sojino omako in oljčno olje.
Enolončnica ob enakonočju. Sestavine: ješprenj, ki smo ga prej namočili, korenje, nakaljen fižol mung, koprive, sol, čemažev pesto. Postopek: Skodelico ješprenja kuhamo 20 minut, dodamo na kolutke narezane korenčke, po potrebi še zalijemo z vodo. Po 10 minutah dodamo še nakaljeni fižol mung. Na koncu radodarno dodamo še koprive in po potrebi še zalijemo. Premešamo in kuhamo, dokler ni kuhan ješprenj. Posolimo. Zabelimo s čemaževim pestom.
Koprive z zimsko bučo in fižolom. Sestavine: fižol, namočen čez noč, koprive, maslo, zimska buča, česen, muškatni orešek, sol, kisla smetana. Postopek: Skuhamo 1-2 skodelici fižola., Vodo odlijemo in prihranimo, da v njej kuhamo nekaj minut kup kopriv. Koprive s tekočino vred spasiramo s paličnim mešalnikom. V loncu raztopimo maslo, nanj stresemo na koce narezano zimsko bučo in jo podušimo. Prilijemo utekočinjene koprive. Na koncu dodamo še fižol, strte stroke česan, pol žličke muškatnega oreščka, sol in kislo smetano.
Koprivno-čemaževa enolončnica. Sestavine: krompir, korenje, čemaž, sol, oljčno olje. Postopek: V lonec damo enake količine korenja in krompirja. Zalijemo z vodo in kuhamo. Precedimo in vodo prihranimo, da v njej skuhamo koprive in nekaj čemaža. Kuhane koprive in čemaž spasiramo s paličnim mešalnikom. Dodamo krompir in korenje. Solimo po okusu, potresemo s sesekljanim čemažem in zabelimo z oljčnim oljem. Jed okrasimo s čemaževimi cvetovi.
Lonec z divjim rižem: Sestavine: oljčno olje, divji riž, koprive, sol, čemaž. Postopek: Na segretem olju popražimo skodelico divjega riža. Zalijemo s 4 skodelicami vode. Kuhamo 3/4 ure na zmernem ognju. Medtem skuhamo koprive in jih spasiramo s paličnim mešalnikom. K rižu dodamo na koščke nalomljene poganjke kopriv. Kmalu dodamo še spasirne koprive. Kuhamo, dokler se riž ne zmehča. Solimo, potresemo s čemaževimi listi, zabelimo z oljčnim oljem.
Zelje s korenčkom in žajbljem: Sestavine: maslo, žajbelj, rdeče zelje, korenček, prosena kaša, ki jo skuhamo posebej, sol, slani beli sir. Postopek: Razpustimo dve žlici masla, dodamo ščep ali dva žajbljevih listov, mešamo minuto ali dve. Dodamo skodelico narezanega zelja in enako količino korenčka. Zalijemo z vodo in kuhamo, dokler se zelenjava ne zmehča. Ugasnemo ogenj in vmešamo posebej kuhano proseno kašo. Po okusu solimo in potresemo z naribanim belim sirom.
Zeleni divji lonec s krompirjem. Sestavine: oljčno olje, čemaž, koprive, hmeljevi poganjki, bljuščevi poganjki, krompir, sojina omaka ali miso pasta, čemaževi cvetovi. Postopek: Na oljčnem olju prepražimo nasekljan čemaž. Dodamo vršičke koprivm, poganjek hmelja in malo bljušča. V lonec narežemo krompir, na koncu začinimo s sojino omako ali z vodo razredčeno pasto miso. Potresemo s čemaževimi listi ali cvetovi. Zelišča lahko nadomestimo s ščiri, metliko, plešcem, rmanom itd.
Gobja enolončnica. Sestavine: oljčno olje, čebula, lisičke, jurčki, krompir, stročji fižol, dol, peteršilj. Postopek: Zarumenimo čebulo, dodamo narezane lisičke in jurčke, popražimo, dodamo še na kocke narezan krompir ( 2 na eno osebo) in stročji fižol ( 1/2 skodelice na eno osebo). Zalijemo z vodo in kuhamo, dokler se krompir ne zmehča. Solimo in potresemo z obilico peteršilja.
Jesenski kari: Sestavine: oljčno olje, arašidi, korenje, paprika, buča, ohrovt, curry, sojina omaka. Postopek: Na vročem olju mešamo minuto ali dve arašide, ki smo jih olupili. Dodamo na koščke narezano zelenjavo. Potresemo z 1-2 žlicami začimbne mešanice currya. Zalijemo z vodo in kuhamo 15 minut. Začinimo s sojino omako. Enolončnico lahko zasipamo z rižem, kar upoštevamo pri času kuhe že v začetku. Če se odločimo za divji ali rjavi riž ga zaradi dolgega kuhanja skuhamo posebej in šele nato zasipamo v enolončnico.
Čebulna enolončnica z bučo. Sestavine: maslo, čebula, buča, česen, majaron, parmezan. Postopek: Na vročem maslu prepražimo čebulo. Prilijemo malo vode, da prikrijemo čebulo, dodamo na kocke narezano bučo, vsaj toliko kot čebule. Po potrebi še zalijemo z vodo in kuhamo, da se vse zmehča. Dodamo strte stroke česan in majaron. Enolončnico pustimo stati 15 minut preden jo serviramo. Posolimo po okusu in potresemo s parmezanom.
Črne trobente in koprive v enolončnici. Sestavine: maslo, čebula, črne trobente, koprive, česen, muškatni orešček, sol, prosena kaša, kuhana posebej, maslo. Postopek: Na maslu popražimo čebulo, dodamo narezane črne trobente in dušimo 10 minut. Dodamo koprivove vršičke. Zalijemo z vodo in kuhamo 15 minut. Začinimo s strokom česna in muškatnim oreščkom. Solimo. Jed okrepimo tako, da jo zakuhamo s proseno kašo.
Repa in zelje s koruzno moko: Sestavine: maslo, koruzna moka, repa, zelje, česen, origano, sladka rdeča paprika, poper, sol, čebulna zabela. Postopek: Na maslu popražimo nekaj žlic koruzne moke, med mešanjem dolivamo vodo. V lonec stresemo enako razmerje narezane repe ( na kocke) in zelja (na rezance). Po potrebi zalijemo z vodo, začinimo s sladko papriko v prahu, na koncu dodamo še origano in poper. Solimo po okusu, zabelimo s čebulo.
Vir: prosto po: Dario Cortrese: Vse v eno; enolončnice
Fosil
23. junij 2009
15. junij 2009
BUKEV (Fagus sylvatica)
Družina: bukovkeUčinkovine: V plodovih prevladujejo maščobe, beljakovine, škrob, tanini, zelo veliko E vitamina ter strupen alkaloid fagin, ki se razkroji na toploti, zato žir vedno uživamo kuhan ali pečen. Pri stiskanju olja ostane strup fagin v pogači, olje pa je izredno zdravo in ne postane hitro žarko. Žir so včasih mleli v moko in ga mešali z žitno moko pri peki kruha. Iz praženega žira so pripravljali kavni nadomestek. Uporabljali so ga za krmo živine, vključno s pujsi.
Žira, ki ga ne porabimo svežega, olupimo posušimo in zmeljemo v moko ali kašo.
Zdravilne lastnosti: nima posebnih zdravilnih lastnosti. Včasih je bil pogost v prehrani zaradi pomanjkanja.
Bukev je do 40 m visoko gozdno listnato drevo z gladkim lubjem. V slovenskem prostoru je bukev ena izmed najbolj razširjenih listavcev. Kot drevesna vrsta lahko tvori tudi čiste sestoje. To pomeni, da imamo gozdove iz samih bukev. Bukev se dobro počuti v višjih legah (okoli 900 m nadmorske višine) in kot drevo v gostem sestoju lahko zraste zelo visoko. V tehničnem smislu je, tako kot smreka, tudi bukev zelo pomemben les, tako zaradi svoje razširjenosti (v primerjavi z drugimi listavci jo je na razpolago veliko) kot tudi zaradi njenih lastnosti.
Bukev ima plodove imenovane žir. To so majhne kroglice, ki imajo dlačice, majhne bodičke in so rjave barve.
Bukev ima plodove imenovane žir. To so majhne kroglice, ki imajo dlačice, majhne bodičke in so rjave barve.
Pečen žir
Žir pečemo v ponvi nad ognjem in stalno mešamo. Že v dveh minutah se začne žir obnašati kot pokovka. Ponev odstranimo z ognja in žir pretresemo v posodo, počakamo, da s nekoliko ohladi potem si damo opravka z luščenjem. Pomagamo si z nožem.
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
PISTACIJA (Pistacia vera)
Družina: octovkeUčinkovine: beljakovine, maščobe, sladkorji, rudnine, železo, kalcij, magnezij, vitamini B skupine in E, karotenoidi. Pistacija je zelo hranljiva, kajti vsebuje 20% beljakovin, 50% mastnega olja, 20% ogljikovih hidratov, 2% vlaknin, kalij, kalcij, magnezij in železo. 100 g nam daje 600 kalorij.
Zdravilne lastnosti: afrodizijak, koristijo dihalnim potem, pistacije so dobre za hitro, prodorno in zbrano mišljenje, saj vsebujejo glutaminsko kislino, je najbolj obilno zastopana v možganih.
Zdravilne lastnosti: afrodizijak, koristijo dihalnim potem, pistacije so dobre za hitro, prodorno in zbrano mišljenje, saj vsebujejo glutaminsko kislino, je najbolj obilno zastopana v možganih.
Pistacija je majhno drevo, ki zraste vse do 10 metrov visoko. Doma je v jugozahodni Aziji in ima 10 do 20 centimetrov dolge liste.
Drevesa so dvodomna. Oreški so koščičasti in vsebujejo semena (je orešek, vendar ne pravi botanični orešek) in so trdi in belkasti. Imajo zelo karakterističen vonj in okus. Ko se sadež odpre, se razdeli podobno kot oreh, na dva dela. Odpre se z določenim zvokom. Legenda pravi, da če zaljubljenci stojijo pod drevesom in poslušajo odpiranje oreškov, prinaša srečo.
Pistacija je bila del človeške prehrane že od poznega paleolitika. Jedro se poje celo, pa naj bo plod svež, pražen ali soljen. Pistacija se uporablja v sladoledu, baklavah in ostalih sladicah. Iran je država, kjer so nasadi pistacije zelo bogati. Od tam ga je Rimsko cesarstvo prineslo v naše mediteranske kraje in kasneje v Avstralijo in Kalifornijo. Pistacija je najverjetneje dobila ime po perzijskem posojevalcu, katerega ime je bilo Pesteh.
Drevesa so dvodomna. Oreški so koščičasti in vsebujejo semena (je orešek, vendar ne pravi botanični orešek) in so trdi in belkasti. Imajo zelo karakterističen vonj in okus. Ko se sadež odpre, se razdeli podobno kot oreh, na dva dela. Odpre se z določenim zvokom. Legenda pravi, da če zaljubljenci stojijo pod drevesom in poslušajo odpiranje oreškov, prinaša srečo.
Pistacija je bila del človeške prehrane že od poznega paleolitika. Jedro se poje celo, pa naj bo plod svež, pražen ali soljen. Pistacija se uporablja v sladoledu, baklavah in ostalih sladicah. Iran je država, kjer so nasadi pistacije zelo bogati. Od tam ga je Rimsko cesarstvo prineslo v naše mediteranske kraje in kasneje v Avstralijo in Kalifornijo. Pistacija je najverjetneje dobila ime po perzijskem posojevalcu, katerega ime je bilo Pesteh.
Lupina plodu pistacije je naravno bež barve, vendar se včasih za komercialne namene obarva v rdeče. V preteklosti so jih barvali, da bi skrili madeže obiralcev. Danes večino pistacij naberejo stroji, tako da lupine ostanejo cele in čiste. Nekateri kupci pa še vedno zahtevajo rdeče, ročno nabrane oreške. Drevesa so posajena v sadovnjakih in so po navadi obrezana do določene velikosti, zaradi lažjega obiranja. Eno moško drevo ustvari dovolj semen, ki zadostuje osmim do dvanajstim ženskim drevesom. Ženska drevesa cvetijo od 3 do 4 tedne, moška drevesa pa proizvajajo semena nekaj tednov. Semena na ženska drevesa raznaša veter.
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
MAKADAMIJA (Macadamija ternifolia)
Družina: ProtejevkeUčinkovine: maščobe, od tega je 50% omega 3 maščobnih kislin, beljakovine, sladkorji, vitamini E in B skupine. Oreščki vsebujejo minerale kot so kalij, fosfor, magnezij, kalcij (manjše količine natrija, selena, železa, mangana, bakra in cinka) in manjše količine pomembnih vitaminov kot je vitamin E, vitamin B1, vitamin B2, vitamin B5, vitamin B6.
Zdravilne lastnosti: varuje srce in ožilje, preprečuje nekatere vrste raka, zmanjšuje kopičenje maščobnega tkiva v telesu in holesterol v krvi.
Pri nas se dobi hladno stiskano olje iz oreškov makadamije.
Hladno stiskano olje makadamije je pridobljeno iz oreščkov drevesa makadamije, ki raste v Avstraliji. Olje makadamije ima odličen, poseben okus po oreščkih in zelo ugodno sestavo maščobnih kislin, podobno oljčnemu olju. Olje lahko uporabimo za dober okusa jedi v že majhnih količinah (nekaj kapljic). Olje makadamije priporočamo za hladno pripravo jedi, pripravo solat - še posebej zelenih, kot tudi mesnih jedi (nežne vrste belega mesa: perutnina, ribe, teletine) ali kot začimbni dodatek pri juhah in sladkih jedeh.
Drevo makadamije so na začetku vzgajali vokrasne namene, danes pa ga uporabljamo predvsemv prehrani, saj daje slastne, večjim lešnikom podobne plodove.
Makadamia dobro uspeva na Havajih, v Costa Riciin tudi v Avstraliji.
Dobro je prilagojena na sušne razmere.
Poznamo dve sorti - tisto s kosmato in gladko lupino.
Življenjska doba Makadamije je 75-100 let.
Makadamija obrodi, ko sadeži-orehi odpadejo,-macadamija z gladko lupino rojeva od pozne jeseni do maja, tista z kosmato lupino pa od pozne jesenido februarja
Zrelo drevo obrodi približno 68 kg plodov.
Makadamija oreščki so del zdravega prehranjevanjaže stoletja.
Makadamija orešček ne vsebuje holesterola in jebogat vir mono nenasičenih maščobnih kislin.
Raziskave so pokazale, da imajo mono nenasičenemaščobne kisline pozitiven učinek na visoko vsebnostmaščobe v krvi. Prav zato je macadamia prava izbirapri dietah namenjenih znižanju maščobe v krvi.
30 g Makadamija oreščkov vsebuje približno 2 gramadietetičnih vlaken in 18 g mono nenasičenih maščobnihkislin (72%RDA).
Ljudje ki so aktivni (športniki, najstniki, otrociv odraščanju…) potrebujejo nepopustljiv vir energije zaves dan. Pest Makadamia oreščkov nas lahko napolni zenergijo za pred in po treningu.
Makadamijo zelo radi uživajo vegetarianci, saj jepomemben in slasten dodatek k njihovim dietam.Zdrobljen po žitaricah in dodan sadnim ter zelenjavnimsolatam izboljša hranilno vrednost.
http://www.gea.si/izdelki/gea/olja/makadamija.asp
http://orescki.freehost386.com/Makadamije.htm
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
LESKA (Corylus avellana)
Druga imena: Navadna leskaDružina: leskovke
Učinkovine: plodovi vsebujejo vse elemente za obnovo človeškega telesa. Maščobe, beljakovine, sladkorji, vitamin B skupine, E vitamin, kalij, kalcij (200 mg na 100 g plodov), fosfor, magnezij, železo, selen, stroncij, bor, molibden.
Zdravilne lastnosti: spodbujajo umsko dejavnost, podobno učinkujejo brazilski orehi, indijski oreščki, makadamije, pistacije in pinjole. Vplivajo na pozornost in zbranost.
Corylus iz gr. Korys, kar pomeni čelada (zaradi oblike plodov) in avellana po italijanskem mestu Avella, kjer so jih prvi začeli gojiti za trg (okusni lešniki...) Leska je trpežno drevo, največkrat v obliki grma, razširjena po vsej Evropi, Britanskem otočju in S. Afriki. Na rastlini rastejo moški in ženski cvetovi, iz oplojenih se poleti razvijejo okusni plodovi - lešniki. Dobro prenaša senco, zato jo večkrat najdemo tudi ob večjih drevesih. Za rast potrebuje močno prst z dobro drenažo. V naravi doseže starost od 60 - 70 let. Ob mejah parcel, kje je redno obrezovana pa tudi 600 let ali več.
Lešnikova solatna polivka: Skodelico drobno zmletih lešnikov ali lešnikovega masla potopoma zmešamo z vodo v gosto zmes. Dodamo nekaj žlic morske vode, ščepec majarona in strt strok česna. Premešamo in po želji še razredčimo z vodo in prelijemo po solati.
Vir: http://www.bonsajklub.si/index.php?id=37
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
BRAZILSKI OREHI (Bertholletia excelsa)
Družina: mirtovkeUčinkovine: beljakovine, maščobe, kalij, fosfor, kalcij, magnezij, železo, selen, ki preprečuje raka in varuje telo pred prostimi radikali in ohranja zdrava jetra.
Zdravilne lastnosti: utrjujejo imunski sistem, ohranjajo zdravo srce in ožilje, upočasnjujejo staranje in zmanjšujejo možnost raka.
Brazilski oreščki so plod devesa Bertolécija , ki je listnato drevo, samoniklo rastoče v tropskih predelih Brazilije, Gvajan, Venezuele, vzhodne Kolumbije, vzhodnega Peruja in vzhodne Bolivije. Raste razpršeno v velikih pragozdovih ob bregovih Amazonke, Rio Negra in Orinoka. Svoje ime je dobilo po francoskem kemiku Claudeu Louisu Bertholletu (1748-1822). Plodovi tega drevesa vsebujejo semena, ki jih imenujemo brazilski oreščki (tudi brazilski orehi, paranski orehi ipd.).
Bertolecija je med 30 in 40 m visoko drevo, ki doseže en meter v premeru in je prekrito z razpokano skorjo. Krošnja tega drevesa je okrogla, vendar ne preveč razširjena in se začne razraščati šele visoko na deblu. Listi so dolgi do 50 cm, ovalne oblike in usnjatega videza. Listne žile ne segajo do roba listov.
Plod je okrogel ali ovalen oreh s trdo zunanjo lupino, v njem pa je okoli 20 trikotnih semen s trdo, hrapavo lupino. Užitno jedrce teh semen je polnega okusa in vsebuje veliko (do 67%) olja, ki ga iz njih tudi pridobivajo. Jedrca so užitna kot vsi drugi orehi, sveža ali posušena.
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bertolecija«
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
14. junij 2009
POMARANČA (Citrus x sinensis)
Družina : rutičevkeUčinkovine: C vitamin, vitamini B skupine, beta karoten, flavonoidi, kalcij, magnezij, silicij, sadne kisline.
Pomaranče delujejo čistilno na telo, njihov učinek po prebavi je bazičen, čistijo sečne in prebavne poti, krepijo sluznice in pospešujejo izločanje sluzi. Povečujejo koncentracijo oz. zbranost, krepijo vezno tkivo in , tanjšajo maščobne obloge. Privoščimo si kuro, ko 2-3 dni uživamo samo pomaranče. Razpoloženje in počutje se nam bo zelo izboljšalo.
Značaj: seviljske pomaranče ( C aurantium): kisel, grenak, hladen. C. reticulata ali pomaranče satsuma: topel, jedek, grenak.
Zdravilne lastnosti: V zdravilstvu se uporabljajo razni deli pomaranče, predvsem lupina nezrelega ploda, listje in cvetje grenke pomaranče. Nezreli plod, ko ga je še samo lupina, je najbolj primeren za izdelovanje galenskih preparatov, ki pospešujejo tek, na primer sirupov, čajev, tinktur in praškov. Na Kitajskem uporabljajo v zdravilstvu tako zrele kot nezrele plodove, a velja , da imajo nezreli plodovi večjo moč. Spodbujajo prebavo, v gibanje spravijo mirujočo enrgijo či. S hlajenjem grla olajšajo izkašljevanje sluzi pri prehladu. Umirjajo živce, zato jih priporočajo pri nespečnosti in šoku. Iz cvetov destilirajo nanfo, to je vodo, ki se uporablja kot dodatek in redčilo za razne preparate. Iz listov se pa pridobiva aromatični kis, ki je podlaga dezinfekcijskih sredstev za ustno votlino in grlo. Lupine neškropljenih pomaranč so odlične v čajnih mešanicah. Kozarec ali dva sveže stisnjenega soka za zajtrk je odlično poživilo za začetek dneva. Pazite, ker je v pomarančnem soku veliko kalija, velika obremenitev telesa a kalijem pa lahko povzroči čezmerno nastajanje histamina. Tako naj astmatike ostanejo pri največ 2 kozarcih pomarančnega soka na dan.
Pomaranča je plod drevesa, ki se imenuje pomaranča ali pomaránčevec. Je plod davnega križanja, verjetno med pomelom in mandarino, a že stoletja uspeva kot samostojno drevo, ki se razmnožuje s potaknjenci.
Pomaranča je poznana v neštetih vrstah, a skoraj vse spadajo v podvrsto Sladkih pomaranč, medtem ko je podvrsta Grenkih pomaranč skoraj neznana.
Sladka pomaranča je priljubljen zimski sadež, ki ga pri nas vsi poznamo. Njegova domovina je Kitajska in baje so ga prinesli v Evropo šele v štirinajstem stoletju portugalski pomorščaki; v literaturi devetnajstega stoletja se še ponekod omenja kot »portugalka«. Stari latinski viri pa dajo razumeti, da so Rimljani poznali pomarančo že v prvem stoletju. Gojili so jo na Siciliji in imenovali so jo »melaranča«, kar bi lahko pomenilo, da je prišla iz Azije po kopnem. Obe teoriji utegneta biti pravilni. Pomaranča je najbrž res zelo zgodaj prišla po karavanskih poteh v Evropo, a se je obnesla le na dovolj topli Siciliji, kjer je pa kultura obtičala. Šele po stoletjih so jo podjetni Portugalci razširili po vsem svetu. Danes je to najbolj razširjen agrum na svetu in se prideluje v neštetih varietetah. Nekatere so rumene (taroko, bionda), druge rdeče (moro, sanguinela), nekatere večje in lepše, druge bolj skromnega videza in tanjšega olupka, a bolj sočne in zato primerne za sokove. Samo v Italiji se preko dvajset varietet goji za namizno sadje in prav toliko drugih za sokove. Drugod po svetu so sicer vse te varietete znane in gojene, a vsako področje ima tudi veliko svojih posebnih varietet. Zanimivo je, da povsod v Evropi bolj cenimo rdeče pomaranče, medtem ko imajo Angleži in Amerikanci raje rumene. Vsekakor se vse sladke pomaranče uporabljajo sveže; edini industrijski poseg na sadežih je pridobivanje sokov s kratko zapadlostjo, čigar stranski produkt so semena, ki so uporabna za pridobivanje olja.
Pomaranča je do 12 metrov visoko drevo s podolgovatimi mesnatimi listi in popolnoma belimi cvetovi. Mladi poganjki so vedno zeleni, nikoli rdečkasti. Plodovi so okrogli, tipično oranžne barve bodisi v olupku kot v notranjosti. Značilna hrapavost olupka se omenja tudi v zvezi s popolnoma tujimi pojmi; govorimo na primer o »pomarančno hrapavi koži« v dermatologiji in o »pomarančno hrapavih površinah« v gradbeništvu in soboslikarstvu. S pomarančnimi cvetovi (danes zgolj umetnimi) ponekod izdelujejo poročne venčke in krasijo cerkve ob porokah, kar naj bi spominjalo na nevestino devištvo.
Grenka pomaranča je bolj trpežna od sladke, zato agronomi po navadi cepijo nanjo vse nove varietete, večkrat pa tudi že obstoječe, da s tem utrdijo določene kvalitetne lastnosti. Doba mirovanja pomaranče traja samo tri mesece, zato imajo drevesa dovolj časa, da istočasno cvetijo in obrodijo, kar ustvarja posebno prijeten videz. Prvi plodovi so zreli že novembra/decembra, zadnje poberejo nekje v maju. Odraslo drevo nudi okoli 500 sadežev letno.
Pomarančni olupek je zelo važen vir esenc, od katerih so najvažnejše: olje grenke pomaranče, olje sladke pomaranče, pomarančevi terpeni in deterpenirana esenca. Cvetna esenca in petitgrain se pridobivata iz cvetov oziroma listov.
Esenčno olje grenke pomaranče (tudi bigarade) je oljnata tekočina svetlo rumene ali oranžne barve, ki se pridobiva iz olupkov grenkih pomaranč. Je grenkega okusa in delno topljivo v alkoholu. Sestavljeno je v glavnem iz limonina. Zbuja tek in pospešuje prebavo. V industriji se včasih ponareja s terpeni.
Esenčno olje sladke pomaranče ali portugalska esenca je tekočina rumeno-oranžne barve, sladkega okusa in prijetnega vonja, ki se z lahkoto topi v alkoholu. Vsebuje preko 90% limonina. Uporablja se predvsem za izdelavo parfemov in likerjev, a je običajno ponarejeno z esenčnim oljem grenke pomaranče ali limone in s terpeni.
Cvetna esenca ali neroli se pridobiva iz samih cvetov in je razumljivo zelo dragocena. Uporablja se za kvalitetne parfume, a je večkrat ponarejena. Pomirja, učinkuje proti depresivnosti in kronični diareji, ne draži kože in počenih ven. Eno do dve kapljici dodamo kremi za obraz pri vseh težavah s kožo. Če dodamo nekaj kapelj olja olju za masažo 10 ml mandljevemu olju, učinkuje pomirjujoče na živčevje in prebavila.
OPOZORILO: Če nimamo na voljo bio pomaranč-lupin raje ne uporabljajo, ker so obdelane s konservansi in vsebujejo veliko pesticidov. Nosečnice naj ne uživajo grenkih pomaranč, ker lahko povzročijo krčenje maternice.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Pomaran%C4%8DaPenelope Ody: Zdravljenje z zelišči, 1994
KOKOS
Družina: palmeUčinkovine:lavrinska kislina, ki se nahaja samo še v materinem mleku. Ima razkuževalne lastnosti, zavira razvoj bakterij in virusov. Kokosovo olje je eno izmed sredstev, s katerim skušajo zdraviti aids.
Zdravilne lastnosti:
"Blagodejnost kokosa se skriva v sveži kokosovi vodi in kokosovem olju, ki sta mu prislužila vzdevek najbolj zdravilnega sadeža na svetu. Zaradi njiju kokosovi palmi pravijo tudi drevo življenja in to ime si zagotovo zasluži. Soku mladih kokosov pravijo tudi voda življenja, ker ima enako elektrolitsko ravnovesje kot naša kri. Ta sok je zakladnica dragocenih mineralov, ki jih naše telo zaradi osiromašene industrijske prehrane vse bolj pogreša.
Voda življenja
Če analiziramo podatke, ugotovimo, da je mlad kokos bogat vir mineralov in vitaminov; 100 g svežega kokosa ima samo 177 kalorij, 100 g zrelega pa skoraj 400. V 100 g kokosa je 1,7 g beljakovin, 16,8 g maščob, 178 mg kalija, 57 mg fosforja in 16 mg magnezija.
Soku mladih kokosov pravijo tudi voda življenja, ker ima enako elektrolitsko ravnovesje kot naša kri. Ta sok je zakladnica dragocenih mineralov, ki jih naše telo zaradi osiromašene industrijske prehrane vse bolj pogreša. Trditve, da je kokos težko prebavljiv, da povzroča visoko raven holesterola v krvi in da je celo strupen, utegnejo biti točne, vendar le za stare plodove.
Klasična ajurvedska besedila poznajo tri vrste kokosa:
"Blagodejnost kokosa se skriva v sveži kokosovi vodi in kokosovem olju, ki sta mu prislužila vzdevek najbolj zdravilnega sadeža na svetu. Zaradi njiju kokosovi palmi pravijo tudi drevo življenja in to ime si zagotovo zasluži. Soku mladih kokosov pravijo tudi voda življenja, ker ima enako elektrolitsko ravnovesje kot naša kri. Ta sok je zakladnica dragocenih mineralov, ki jih naše telo zaradi osiromašene industrijske prehrane vse bolj pogreša.
Voda življenja
Če analiziramo podatke, ugotovimo, da je mlad kokos bogat vir mineralov in vitaminov; 100 g svežega kokosa ima samo 177 kalorij, 100 g zrelega pa skoraj 400. V 100 g kokosa je 1,7 g beljakovin, 16,8 g maščob, 178 mg kalija, 57 mg fosforja in 16 mg magnezija.
Soku mladih kokosov pravijo tudi voda življenja, ker ima enako elektrolitsko ravnovesje kot naša kri. Ta sok je zakladnica dragocenih mineralov, ki jih naše telo zaradi osiromašene industrijske prehrane vse bolj pogreša. Trditve, da je kokos težko prebavljiv, da povzroča visoko raven holesterola v krvi in da je celo strupen, utegnejo biti točne, vendar le za stare plodove.
Klasična ajurvedska besedila poznajo tri vrste kokosa:
Mladi kokos
Temu pripisujejo največ zdravilnih lastnosti. Vsebuje od 90 do 95 odstotkov vode ter velja za najbolj čisto tekočino, ki odpira kanale v telesu, rehidrira tkiva, izboljšuje prebavo in na splošno obnavlja telo.
Srednje zreli kokos
Srednje zreli kokos
Kokosov plod pride v to fazo, ko dobi meso. Vsebuje manj tekočine kot mladi kokos, vendar še vedno veliko več kot zreli. Barva tekočine je rahlo mlečna.V srednje zrelem kokosu se poveča količina ogljikovih hidratov, beljakovin, mineralov in fosforja, poleg tega vsebuje več vitaminov A, B in C kot mladi in zreli kokos.
Zreli kokos
Zreli kokos
Ko kokos dobi trdo skorjo (takega poznamo iz naših trgovin), se v njem razvije trdo meso in v sredici ostane zelo malo tekočine. Takrat kokos postane težko prebavljiv. Če bi ga uživali v večjih količinah, bi se naš organizem utegnil zakisati, nemara pa bi se nam celo povečala raven holesterola v krvi. Indijci celo iz takšnega znajo pripraviti zdravilo, vendar ob pomoči vrste začimb in v kombinaciji z živili, ki nevtralizirajo njegove slabe lastnosti.
Deset razlogov za uživanje svežega kokosa oziroma kokosove vode
1. Strupi iz industrijske hrane se kopičijo v našem telesu, zato se pH naše krvi in tkiv zmanjša; pravimo, da se je organizem zakisal. Zakisanost telesa pa je temelj za razvoj vrste sodobnih bolezni. Sok mladega kokosa veže toksine, čisti prebavne poti, hladi celotno telo in potiska strupe iz telesa. Prav po tem se mladi kokos razlikuje od vrste drugih sadežev in zelišč, ki sicer razkisajo telo, vendar strupov ne zmorejo odstraniti iz organizma. Strupi iz industrijske hrane se kopičijo v našem telesu, zato se pH naše krvi in tkiv zmanjša; pravimo, da se je organizem zakisal. Zakisanost telesa pa je temelj za razvoj vrste sodobnih bolezni. Sok mladega kokosa veže toksine, čisti prebavne poti, hladi celotno telo in potiska strupe iz telesa. Prav po tem se mladi kokos razlikuje od vrste drugih sadežev in zelišč, ki sicer razkisajo telo, vendar strupov ne zmorejo odstraniti iz organizma.
2. V ajurvedski medicini je sveži kokos naravno sredstvo proti stresu.
3. Kokos hladi vročične ljudi ter omili izbruhe nenadzorovanih čustev in pregrevanje telesa. Samo depresivni, letargični in počasni ljudje naj se izogibajo uživanju kokosovega soka v večernih urah, kajti njihovo stanje bi utegnil še poslabšati.
4. Mladi kokos v kombinaciji s cimetom, kardamomom, ingverjem, koriandrom in drugimi začimbami zdravi prebavne organe in izboljšuje presnovo.
5. Sok mladega kokosa velja za najbolj varno osvežilno pijačo, saj koristi telesu in obenem učinkovito gasi žejo. To je naravni izotonik, ki ne vsebuje dodanih soli, sladkorja, barvil in arom. Po napornem delu ali športu ta sijajna naravna izotonična pijača pomaga hitro obnoviti tekočino v telesu.
6. Če sok mladega kokosa kombinirate z makovimi semeni in prečiščenim maslom, boste bolje spali.
7. Kokosova voda je učinkovita tudi pri PMS, saj uspešno obvladuje toplotne oblive in pomaga vzpostaviti čustveno ravnovesje.
8. Sok mladega kokosa učinkovito blaži težave z jetri ter pomaga pri hepatitisu in vročicah.
9. Mladi kokos krepi srčno-žilni sistem.
10. Kokosova voda rehidrira telo pri kronični dehidraciji, ker celicam olajša sprejemanje vode.
Nova tehnologija
Še nedavno ste v "tekočini življenja" uživali samo na počitnicah v tropskih krajih. Mladi kokos se namreč hitro poškoduje, ko pa je enkrat odprt, hitro oksidira in izgubi zdravilne lastnosti. Pasterizacija pri tem sadežu ni prišla v poštev, ker je pri termični obdelavi izgubil okus in večino koristnih sestavin. Toda nedavno pa so pri Organizaciji ZN za prehrano in kmetijstvo patentirali novo tehnologijo, hladno sterilizacijo, ki je sprožila pravcato revolucijo v predelavi svežega kokosa. Nova tehnologija je omogočila, da sok zgolj filtrirajo skozi posebne medije, ki nase povlečejo vse problematične snovi, encime, vitamine in minerale pa pustijo nedotaknjene. Tudi okus kokosove vode ostane popolnoma nespremenjen. Nedavno so se napitki iz hladno steriliziranega svežega kokosa pojavili tudi na našem trgu.
Po krivem obtožen
Druga oblika kokosa, o kateri vemo prav malo, je kokosovo maslo. Dolga leta je bila uporaba palmovih in kokosovih maščob zelo priljubljena. V ZDA so jih uporabljali za cvrtje in pripravo skoraj vseh vrst hrane. Nato so se agrarni lobiji organizirali in začeli na veliko promovirati prednosti nenasičenih maščobnih kislin, ki jih je najti v sončničnem, koruznem, olivnem, sojinem in drugih oljih. V podporo njihovim blagodejnim učinkom so se pojavile številne študije, ki so zatrjevale, da nasičene maščobne kisline škodijo zdravju in da jih moramo črtati z jedilnika. Raziskave, ki so se nanašale na kokos, so opravili s hidrogeniziranim kokosovim oljem, in prav te so za nekaj desetletij zapečatile usodo kokosovih maščob. Sodobne raziskave so pokazale, da kokosove maščobe sodijo med najbolj zdrave, kar nam jih je podarila narava. Skoraj polovico maščobnih kislin v kokosovem olju predstavlja lavrinska kislina, ki krepi imunski sistem ter deluje proti virusom, bakterijam in zajedavcem.Edini vir lavrinske kisline, ki ga je mogoče primerjati s kokosovo maščobo, je materino mleko. V obeh primerih lavrinska kislina predstavlja polovico maščobnih kislin. Če kokosovo olje primerjamo z naslednjim živilom, v katerem najdemo lavrinsko kislino, je to maslo, ki jo vsebuje samo 3 odstotke.
Deset razlogov, zakaj uživati kokosovo maslo
1. Kokosovo maslo oziroma olje je edina maščoba, ki koristi pri diabetesu; pomaga namreč uravnavati raven sladkorja v krvi in zmanjšuje sekundarne posledice bolezni. Pri prebavi kokosove maščobe je potrebnih manj encimov, torej ne obremenjuje trebušne slinavke. Poleg tega kokosova maščoba dobavlja energijo v celice neposredno in pri tem ne potrebuje inzulina. Dokazano izboljšuje izločanje inzulina in resorpcijo glukoze. Revija Journal of Indian Medical Association poroča, da se je število obolelih za diabetesom močno povečalo hkrati z opuščanjem kokosovih maščob in uvajanjem nenasičenih rastlinskih olj, ki jih oglašujejo kot "zdrave za srce in ožilje".
2. Kokosovo maslo, v nasprotju s prepričanjem, pospešuje presnovo in izgorevanje maščob v celicah ter pomaga zniževati raven holesterola v krvi.
3. Kokosovo maslo odlično celi rane in brazgotine.
4. Kokosovo maslo pomaga premagovati utrujenost. Če celice zaradi presežka nenasičenih rastlinskih olj ne morejo sprejeti dovolj glukoze, to občutimo kot kronično utrujenost.
5. Kokosove maščobe ne redijo. Nasprotno, raziskave kažejo, da maščobne kisline potujejo naravnost v jetra, kjer se pretvarjajo v energijo in se ne nalagajo kot maščoba v tkivih. Kokosovo maslo je ena od redkih maščob, ki spodbuja pospešeno izgorevanje maščob in tako pripomore k hujšanju.
6. Kako močno je protivirusno delovanje kokosovih maščob, potrjujejo tudi raziskave dr. Conrata S. Dayrita Emertiusa, profesorja farmakologije z Univerze na Filipinih. Ob pomoči kokosovih maščob mu je uspelo znižati obremenjenost z virusi pri bolnikih, obolelih za aidsom.
7. Dr. Mary Enig, znana biokemičarka in nutricionistka, poroča o primerih, ko je pri HIV-pozitivnih otrocih prišlo do tega, da so bili po določenem času spet HIV-negativni. Pri prehrani so uporabljali visok odstotek kokosovih maščob, ki so po mnenju te znanstvenice pomagale, da je v telesu nastajalo dovolj monolavrina, za katerega je značilno protivirusno delovanje.
8. Kokosove maščobe so pokazale izredne rezultate tudi pri zdravljenju herpesa, luskavice in glivice kandide.
9. Ali ste prepričani, da v svojem telesu ne gostite zajedavcev? Protozoe, gliste in druge nezaželene organizme "gosti" od 20 do 30 odstotkov ljudi. Če imate psa, kako drugo domačo žival ali dojenčka, ki je še vedno v pleničkah, obstaja precejšnje tveganje, da se bo tudi v vašem telesu naselil kateri od zajedavcev. V Indiji uporabljajo terapijo s suhim kokosom in magnezijevim sulfatom (kot odvajalom), ki v dvanajstih urah spravi iz telesa 90 odstotkov zajedavcev. Zelo dobre rezultate so dosegli tudi pri odpravljanju zajedavcev pri hišnih ljubljenčkih. Redno uživanje kokosovih maščob, bogatih s srednje dolgimi verigami maščobnih kislin, zelo uspešno uničuje zajedavce ali vsaj omejuje njihovo rast.
10. Kokosovo maslo je odlična krema za obraz, a tudi primerno sredstvo za nego stopal, zlasti če imate težave z glivicami. Uporabljajo ga tudi kot regenerativno masko za lase: lase namažete, maslo pustite delovati nekaj ur in ga nato sperete z blagim naravnim šamponom.
Vse našteto seveda velja le za hladno stiskane, nerafinirane maščobe. Te boste našli le v peščici naših trgovin z zdravo prehrano. Iskreno upam, da kmalu ne bodo le eksotični delikatesni dodatek v naši prehrani, marveč osnovno živilo, ki nam bo pomagalo urediti marsikatero težavo. Največ nerafiniranega kokosovega olja pridelujejo v deželah, ki si ne bodo mogle privoščiti reklamnih oglasov v medijih − za to bomo morali poskrbeti kar sami, da bodo dobre novice prispele do ljudi, ki jih potrebujejo. " Sanja Lončar na http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=2962
Deset razlogov za uživanje svežega kokosa oziroma kokosove vode
1. Strupi iz industrijske hrane se kopičijo v našem telesu, zato se pH naše krvi in tkiv zmanjša; pravimo, da se je organizem zakisal. Zakisanost telesa pa je temelj za razvoj vrste sodobnih bolezni. Sok mladega kokosa veže toksine, čisti prebavne poti, hladi celotno telo in potiska strupe iz telesa. Prav po tem se mladi kokos razlikuje od vrste drugih sadežev in zelišč, ki sicer razkisajo telo, vendar strupov ne zmorejo odstraniti iz organizma. Strupi iz industrijske hrane se kopičijo v našem telesu, zato se pH naše krvi in tkiv zmanjša; pravimo, da se je organizem zakisal. Zakisanost telesa pa je temelj za razvoj vrste sodobnih bolezni. Sok mladega kokosa veže toksine, čisti prebavne poti, hladi celotno telo in potiska strupe iz telesa. Prav po tem se mladi kokos razlikuje od vrste drugih sadežev in zelišč, ki sicer razkisajo telo, vendar strupov ne zmorejo odstraniti iz organizma.
2. V ajurvedski medicini je sveži kokos naravno sredstvo proti stresu.
3. Kokos hladi vročične ljudi ter omili izbruhe nenadzorovanih čustev in pregrevanje telesa. Samo depresivni, letargični in počasni ljudje naj se izogibajo uživanju kokosovega soka v večernih urah, kajti njihovo stanje bi utegnil še poslabšati.
4. Mladi kokos v kombinaciji s cimetom, kardamomom, ingverjem, koriandrom in drugimi začimbami zdravi prebavne organe in izboljšuje presnovo.
5. Sok mladega kokosa velja za najbolj varno osvežilno pijačo, saj koristi telesu in obenem učinkovito gasi žejo. To je naravni izotonik, ki ne vsebuje dodanih soli, sladkorja, barvil in arom. Po napornem delu ali športu ta sijajna naravna izotonična pijača pomaga hitro obnoviti tekočino v telesu.
6. Če sok mladega kokosa kombinirate z makovimi semeni in prečiščenim maslom, boste bolje spali.
7. Kokosova voda je učinkovita tudi pri PMS, saj uspešno obvladuje toplotne oblive in pomaga vzpostaviti čustveno ravnovesje.
8. Sok mladega kokosa učinkovito blaži težave z jetri ter pomaga pri hepatitisu in vročicah.
9. Mladi kokos krepi srčno-žilni sistem.
10. Kokosova voda rehidrira telo pri kronični dehidraciji, ker celicam olajša sprejemanje vode.
Nova tehnologija
Še nedavno ste v "tekočini življenja" uživali samo na počitnicah v tropskih krajih. Mladi kokos se namreč hitro poškoduje, ko pa je enkrat odprt, hitro oksidira in izgubi zdravilne lastnosti. Pasterizacija pri tem sadežu ni prišla v poštev, ker je pri termični obdelavi izgubil okus in večino koristnih sestavin. Toda nedavno pa so pri Organizaciji ZN za prehrano in kmetijstvo patentirali novo tehnologijo, hladno sterilizacijo, ki je sprožila pravcato revolucijo v predelavi svežega kokosa. Nova tehnologija je omogočila, da sok zgolj filtrirajo skozi posebne medije, ki nase povlečejo vse problematične snovi, encime, vitamine in minerale pa pustijo nedotaknjene. Tudi okus kokosove vode ostane popolnoma nespremenjen. Nedavno so se napitki iz hladno steriliziranega svežega kokosa pojavili tudi na našem trgu.
Po krivem obtožen
Druga oblika kokosa, o kateri vemo prav malo, je kokosovo maslo. Dolga leta je bila uporaba palmovih in kokosovih maščob zelo priljubljena. V ZDA so jih uporabljali za cvrtje in pripravo skoraj vseh vrst hrane. Nato so se agrarni lobiji organizirali in začeli na veliko promovirati prednosti nenasičenih maščobnih kislin, ki jih je najti v sončničnem, koruznem, olivnem, sojinem in drugih oljih. V podporo njihovim blagodejnim učinkom so se pojavile številne študije, ki so zatrjevale, da nasičene maščobne kisline škodijo zdravju in da jih moramo črtati z jedilnika. Raziskave, ki so se nanašale na kokos, so opravili s hidrogeniziranim kokosovim oljem, in prav te so za nekaj desetletij zapečatile usodo kokosovih maščob. Sodobne raziskave so pokazale, da kokosove maščobe sodijo med najbolj zdrave, kar nam jih je podarila narava. Skoraj polovico maščobnih kislin v kokosovem olju predstavlja lavrinska kislina, ki krepi imunski sistem ter deluje proti virusom, bakterijam in zajedavcem.Edini vir lavrinske kisline, ki ga je mogoče primerjati s kokosovo maščobo, je materino mleko. V obeh primerih lavrinska kislina predstavlja polovico maščobnih kislin. Če kokosovo olje primerjamo z naslednjim živilom, v katerem najdemo lavrinsko kislino, je to maslo, ki jo vsebuje samo 3 odstotke.
Deset razlogov, zakaj uživati kokosovo maslo
1. Kokosovo maslo oziroma olje je edina maščoba, ki koristi pri diabetesu; pomaga namreč uravnavati raven sladkorja v krvi in zmanjšuje sekundarne posledice bolezni. Pri prebavi kokosove maščobe je potrebnih manj encimov, torej ne obremenjuje trebušne slinavke. Poleg tega kokosova maščoba dobavlja energijo v celice neposredno in pri tem ne potrebuje inzulina. Dokazano izboljšuje izločanje inzulina in resorpcijo glukoze. Revija Journal of Indian Medical Association poroča, da se je število obolelih za diabetesom močno povečalo hkrati z opuščanjem kokosovih maščob in uvajanjem nenasičenih rastlinskih olj, ki jih oglašujejo kot "zdrave za srce in ožilje".
2. Kokosovo maslo, v nasprotju s prepričanjem, pospešuje presnovo in izgorevanje maščob v celicah ter pomaga zniževati raven holesterola v krvi.
3. Kokosovo maslo odlično celi rane in brazgotine.
4. Kokosovo maslo pomaga premagovati utrujenost. Če celice zaradi presežka nenasičenih rastlinskih olj ne morejo sprejeti dovolj glukoze, to občutimo kot kronično utrujenost.
5. Kokosove maščobe ne redijo. Nasprotno, raziskave kažejo, da maščobne kisline potujejo naravnost v jetra, kjer se pretvarjajo v energijo in se ne nalagajo kot maščoba v tkivih. Kokosovo maslo je ena od redkih maščob, ki spodbuja pospešeno izgorevanje maščob in tako pripomore k hujšanju.
6. Kako močno je protivirusno delovanje kokosovih maščob, potrjujejo tudi raziskave dr. Conrata S. Dayrita Emertiusa, profesorja farmakologije z Univerze na Filipinih. Ob pomoči kokosovih maščob mu je uspelo znižati obremenjenost z virusi pri bolnikih, obolelih za aidsom.
7. Dr. Mary Enig, znana biokemičarka in nutricionistka, poroča o primerih, ko je pri HIV-pozitivnih otrocih prišlo do tega, da so bili po določenem času spet HIV-negativni. Pri prehrani so uporabljali visok odstotek kokosovih maščob, ki so po mnenju te znanstvenice pomagale, da je v telesu nastajalo dovolj monolavrina, za katerega je značilno protivirusno delovanje.
8. Kokosove maščobe so pokazale izredne rezultate tudi pri zdravljenju herpesa, luskavice in glivice kandide.
9. Ali ste prepričani, da v svojem telesu ne gostite zajedavcev? Protozoe, gliste in druge nezaželene organizme "gosti" od 20 do 30 odstotkov ljudi. Če imate psa, kako drugo domačo žival ali dojenčka, ki je še vedno v pleničkah, obstaja precejšnje tveganje, da se bo tudi v vašem telesu naselil kateri od zajedavcev. V Indiji uporabljajo terapijo s suhim kokosom in magnezijevim sulfatom (kot odvajalom), ki v dvanajstih urah spravi iz telesa 90 odstotkov zajedavcev. Zelo dobre rezultate so dosegli tudi pri odpravljanju zajedavcev pri hišnih ljubljenčkih. Redno uživanje kokosovih maščob, bogatih s srednje dolgimi verigami maščobnih kislin, zelo uspešno uničuje zajedavce ali vsaj omejuje njihovo rast.
10. Kokosovo maslo je odlična krema za obraz, a tudi primerno sredstvo za nego stopal, zlasti če imate težave z glivicami. Uporabljajo ga tudi kot regenerativno masko za lase: lase namažete, maslo pustite delovati nekaj ur in ga nato sperete z blagim naravnim šamponom.
Vse našteto seveda velja le za hladno stiskane, nerafinirane maščobe. Te boste našli le v peščici naših trgovin z zdravo prehrano. Iskreno upam, da kmalu ne bodo le eksotični delikatesni dodatek v naši prehrani, marveč osnovno živilo, ki nam bo pomagalo urediti marsikatero težavo. Največ nerafiniranega kokosovega olja pridelujejo v deželah, ki si ne bodo mogle privoščiti reklamnih oglasov v medijih − za to bomo morali poskrbeti kar sami, da bodo dobre novice prispele do ljudi, ki jih potrebujejo. " Sanja Lončar na http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=2962
DATELJNI (Phoenix dactylifera)
Družina: palmeUčinkovine: sladkorji, kalij, fosfor, magnezij, železo, vitamini B skupine.
Zdravilne rastline: Pospešujejo presnovo, urejajo prebavo in pomagajo pri težavah z dihali. V večjih količinah zaradi čistilnega učinka pospešujejo izločanje sluzi iz zamašenih sinusov. Piti moramo dovolj tekočine še posebej sveže stisnjen sok citrusov in korenčka.V arabskem svetu so tudi prepričani, da redno uživanje dateljnov varuje pred rakom. Zaradi velike količine sladkorjev delujejo pomirjevalno, aminokislina triptofan, ki sodeluje pri nastanku spalnega hormona melatonina in hormona ugodja serotonina, pa poskrbi za boljši spanec.
Slastni puščavski plodovi so najboljša naravna sladkarija, ki vsebuje celoten paket hranilnih snovi, in ne le praznih kalorij. Založili vas bodo z obilo energije, saj so bogati z naravnimi sladkorji. Ti so v kombinaciji s kalijem, fosforjem, magnezijem, železom, vitamini B-kompleksa in vlakninami zares odličen prigrizek tudi za vse športnike in rekreativce.
Polnjeni sveži dateljni
Polnjeni sveži dateljni so manj sladki, z lahkoto razpolovimo, odstranimo koščico in namesto nje vstavimo košček suhega sadja, orehovo jedrce ali mandelj. Enako lahko postopamo s suhimi dateljni, le da polovice najprej napolnimo z (sirom)Moscarpone in vanj vstavimo še mandelj. Odlična kombinacija.
Vir: Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
13. junij 2009
Sliva (Prunus domestica)
Druga imena: Domača češplja, požegača, madžarka, bistrica. Je stara lokalna sorta in že samo v Sloveniji obstaja veliko ekotipov.Družina: rožnice
Učinkovine: Slive vsebujejo več antioksidantov kot katerokoli drugo sadje, beta karoteni, vitamini B skupine, C, pektini, flavonoidi, baker, cink. Hranilna vrednost: 100 g sadja ima približno 40 kalorij.
Zdravilne lastnosti: Slive veljajo za hrano za živce, odvajajo vodo, svetujejo jih pri protinu, revmatičnih obolenjih. Najbolj znano je njihovo delovanje na prebavo.
Divje slive so rasle v Aziji že vsaj pred 2000 leti. Prvi so jih pridelovali Sirci, kasneje pa tudi Rimljani. Križarji so sadež prinesli v Evropo.
Obstaja več kot 2000 različnih vrst sliv, ki zorijo od poletja do jeseni. Razlikujemo med tremi večjimi skupinami: evropskimi, japonskimi in zahodno azijskimi slivami. V trgovinah prodajajo približno ducat različnih vrst sliv. Plodovi slive so lahko veliki in okrogli do majhni in ovalni, po barvi pa od vijoličasto rdeče do rdečerumeno pikčaste. Meso sadeža je oranžno ali rumeno, večinoma sočno, po okusu pa je lahko sladko (namizne slive) ali rahlo kiselkasto (slive za kuhanje).
Domača sliva: Rast dreves je srednje bujna in najprej precej pokončna. Je samooplodna sorta, ki cveti pozno in je odporna proti pozebi. V rodnost vstopi pozno, nato pa obilno rodi. Plodovi so zelo drobni, podolgovati, z drobno kožico. Kožica je modre do modrovijolične barve s sivim poprhom, meso pa je zlato rumene barve. Je cepka. Meso je sočno, sladko kislega okusa, zelo aromatično. Zori v sredini septembra. Primerna za predelavo in svežo porabo.
Slive so zelo občutljive, zato moramo biti pri nakupu pozorni na to, da so čvrste in napete, da so na pritisk mehke (ne smejo pa biti gnile) in da imajo barvo, ki je značilna za posamezno vrsto. Slive morajo vedno prijetno dišati. Namizne slive lahko zaradi njihovega sladkega mesa uživamo sveže, medtem ko so slive za kuhanje bolj suhe in kisle, zato so idealne za pripravljanje sadnih kolačev in tort. Izredno okusne so tudi marmelade, kompoti in želeji iz sliv. V Srednji Evropi iz sliv pripravljajo močno žganje. Slive so zelo primerne za zamrzovanje. Sadeže razpolovimo, odstranimo koščico, jih položimo na krožnik in zamrznemo. Nato damo sadeže v zamrzovalno vrečko, ki jo dobro zapremo. Slive so primerne tudi kot dodatek k prekajeni šunki, perutnini, jagnjetini in govedini.
Slive zorijo zelo hitro in prav tako hitro postanejo prezrele. Shranjujemo jih v hladilniku.
http://www.spar.si/spar/prehranadanes/sadjeinzelenjava/sadje/slive.htm
http://www.sadjarstvo.com/Izbrane_sorte_sliv.php
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane
MARELICE (Prunus armeniaca)
Družina: rožniceUčinkovine: Marelice vsebujejo od vseh vrst sadja največ provitamina A (karotin). Med ostalimi sestavinami je treba omeniti tudi visoko vsebnost vitaminov B1, B2 in vitamina C, kot tudi mineralov kalija, kalcija, fosforja in železa. Poleg tega vsebujejo marelice veliko sadnih kislin, predvsem jabolčne in citronske kisline. Hranilna vrednost: 100 g mesa sadeža ima 54 kalorij/306 kJ.
Zdravilne lastnosti: sadeži večne mladosti, obnavljajo celice, večajo odpornost, varujejo pred prostimi radikali, spodbujajo delovanje jeter, izboljšujejo kri. Vsebujejo tudi baker, ki je nujno potreben za absorbcijo železa. Uživanje marelic polepša kožo, lase, nohte. Zaradi velikih količin beta karotena ostrijo vid v mraku in ponoči ter dobro vplivajo na sluznice. Pomagajo pri boleznih dihal, pospešujejo prebavo. 200 g svežih marelic pokrijemo dnevne potrebe organizma po karotinu, ki je potreben za dober vid, delovanje presnove ter za zdravo in napeto kožo.
Marelice izvirajo iz Kitajske. V Evropo jih je prinesel Aleksander Veliki. Marelice spadajo v družino koščičastega sadja in imajo hrapavo do žametasto lupino. Barva lupine in mesa sadeža je svetlo rumena do oranžna. Na tisti strani sadeža, ki je obrnjena proti soncu, se pogosto pojavijo rdečkaste lise od sonca. Meso sadeža je sočno, rahlo kiselkasto in izredno prijetnega okusa.
Zaradi intenzivne kisline so marelice idealne za kuhanje marmelade, pa tudi kot priloga k divjačini, piščancu ali jedem s curryjem. Zelo okusne so tudi v kompotu ali kot nadev za kolače.
Marelice lahko hranimo v hladilniku nekaj dni, najbolje v plastični vrečki. Najboljše pa je, če jih
porabimo čim prej. Potrgani sadeži naknadno ne zorijo več, temveč le venijo in izgubljajo aromo.
Glavna sezona marelic je julija in avgusta.
Vir: http://www.spar.si/spar/prehranadanes/sadjeinzelenjava/sadje/marelice.htm
Dario Cortese: Sadje naravna moč hrane
6. junij 2009
JABOLČNI KIS
Katerikoli naraven kis spoznamo po motnosti, usedlini, temu, da je močan in ima dober vonj. Ko da odtočimo od usedline, se postopoma delno zbistri in pred zorenjem razvije še boljši okus. Je nepasteriziran. Dajemo ga v solato, uporabljamo za marinade, začimbne omake, sadne jedi.
Kis koristi tudi, če ga damo v vodo, ko kuhamo zelenjavo, ker bo zboljšal njeno prebavljivost, predvsem fižolu in zelju oziroma kapusnicam. V zelenjavi tudi ohranja več vitaminov in rudninskih snovi. Tudi pri kuhanju v sopari ga lahko dodamo vodi.
Recepti:
Marinirane sardele
Očiščene in na žaru pečene sardele zložimo v keramično ali stekleno posodo. Marinado pripravimo bodisi kuhano ali surovo. V primeru kuhane zmešamo enaka dela kisa in kisajočega se vina, po občutku mešanico razredčimo z vodo, v njej skuhamo sesekljano čebulo, nekaj strokov česan, lovorovih listov, vejico rožmarina, nasekljan peteršilj. Količino marinade prilagodimo količini rib. Delno ohlajeno marinado polijemo po ribah, pokrijemo in pustimo stati na hladnem vsaj en dan. Ko ribe pojemo, če kaj marinade ostane, jo uporabimo kot polivko za solato. Namesto jabolčnega kisa lahko uporabimo vinski kis in rdeče vino. Nekuhano marinado pripravimo tako, da sestavine zmešamo že dan prej, da se okusi prepojijo.
Vloženi popki:
Podobno kot kapre lahko vlagamo popke marjetic, regrata, poganjek in liste obmorskih rastlin, tolščaka, hmelja, belušev in podobnih rastlin.
Popke in poganjke operemo, naložimo v manjše kozarce, zalijemo z 2-3 dl rahlo osoljenim močnim jabolčnim kisom (žlička soli). Dobro zapremo in shranimo na hladnem. Tako vložena zelenjava je uporabna po nekaj tednih, dobro se ohrani več let.
Hren z jabolki in kisom:
Tak hren uporabljamo kot prilogo mesu ali zelenjavi, razredčen z vodo kot polivko za solate. Zmešamo enaka dela naribanega hrena in naribanih jabolk. Na skodelico mešanice dodamo pol kozarca kisa in kozarec kisle smetane. Shranimo v hladilniku.
Meden malinov sirup s kisom
1/2 kg malin damo v 1,5 do 2 litrski kozarec, jih zmečkamo in zalijemo z litrom kisa. Pokrijemo, pustimo stati 5 dni, nato kis precedimo; V njem raztopimo 2kg medu, s sirupom napolnimo steklenice in shranimo kleti ali hladilniku. Pijmo razredčenega z vodo ali uporabimo za pripravo solatnih polivk, za sadne solate in podobno. Enako pripravimo kis s katero koli vrsto sadja, najbolj se obnesejo višnje, češnje jagodičje, predvsem jagode, črni ribez, borovnice, robidnice in povsem zrele bezgove jagode.
Tamago -su je bila pijača japonskih samurajev, ki so jo pripravljali z riževim kisom. Celo jajce damo v polliterski kozarec, zalijemo s kisom, pokrijemo in pustimo stati sedem dni na sobni temperaturi (včasih manj časa), Po tem času se bo jajčna lupina povsem raztopila, jajce bo v membrani plavalo v kisu: Jajce previdno vzamemo iz kisa in ga porabimo, kis pa prelijemo v steklenico. Žlico do dve kisa v kozarcu tople vode spijemo 3 krat na dan. Na ta način oskrbimo telo s kalcijem, ki ga z lahkoto uporabi. Kura se priporoča pri lomih, da se kosti hitreje zacelijo, osteoporozi itd.
Šabesa: Na 1 liter vode potrebujemo zvrhano žlico medu, 2-3 sveže ali posušene bezgove kobule, in 2-3 žlice jabolčnega kisa ali kisa iz kombu čaja. V steklen kozarec nalijemo malo vode , v njej raztopimo med, dodamo kis, prilijemo ostanek vode, dodamo bezgova cvetova in kozarec zvežemo s krpo. Stoji naj na toplem 4-5 dni. Namesto bezgovih cvetov lahko uporabimo sveže ali posušene cvetove vrtnic, robinije, liste roženkravta, dišečo lakoto, svežo meliso, meto. Med sadjem pa z bezgovimi jagodami, malinami, robidnicami, jagodičjem.
Vlaganje z naravnim kisom:
Če je kis dovolj močan, nam zelenjave ni potrebno vkuhavati (najmanj 7% ocetne kisline), vendar take pripravke naredimo v manjših količinah, shranimo na hladnem in redno pregledujemo vsebino, ker obstojnost ni zanesljiva. Če zelenjava vsebuje manj vode, se lahko obdrži leto dni in več. Zanesljivejše za daljše hranjenje je vkuhavanje s kisom ali pasterizacija kozarcev z vloženo zelenjavo v vodi ali pečici. Zelenjavo ali sadje operemo, očistimo naložimo v kozarec, zalijemo z rahlo osoljenim kisom ( 1 žlička soli). Za tako shranjevanje so primerni beluši, poganjki hmelja, naravna obmorska divja zelenjava.
S kisom si lahko izboljšamo prebavo, če uro pred obrokom popijemo kozarec vode, v katero smo zamešali žlico medu in žlico do 2 kisa. To je splošni poživilni napitek.
Uporaba kisa v zdravilstvu: S kisom preprečimo kolcanje, si pomagamo pri zastrupitvah s hrano, je zdravilo za mačka, vneto grlo, prehlad, za vnete in boleče sinuse, kjer dodamo vodi za inhaliranje nekaj žlic kisa, zamašen nos, nespečnost, kjer zmešamo 2 žlici kisa in 15 žlic medu. Mešanico hranimo v hladilniku in pred spanjem pojemo žlico mešanice. Kis pomaga pri opeklinah. Če so res hude, kis natočimo v razpršilko in popršimo opečeni del. Zmehča nam otrdelo kožo, da lažje odstranimo otiščance, omilimo težave s kožo pri pikih žuželk, ožigih meduz, alergijah, če se mažemo s kisom razredčenim z vodo. Pri alergijah srbečica navadno pomeni, da koža ni več normalno kisla, ampak bazična, zato nam pomaga kis, ki vrne koži normalen ph. Lasem vrnemo lesk, če si jih speremo s kisom in vodo. Pomaga tudi proti prhljaju. Starosten pege bodo izginile, če jih večkrat na dan namažemo z nekim delom soka čebule in kisa. Za učinek se moramo potruditi z vztrajnostjo nekaj tednov. Ne nazadnej nam jabolčni kis pomaga pri hujšanju.
Kis v gospodinjstvu:
S kisom, ki ga natočimo v skodelo odstranimo neprijetne vonje po zažgani hrani, cigaretnem vonju itd. V kis lahko dodamo nageljnove žbice ali cimet ali kardamom in podobno. S kisom se znebimo mravlje, če jim poti pokapamo s kisom. Z njim odstranimo zasušeno lepilo za les in žvečilni gumi, če ga premažemo večkrat s kisom. Ko se zmehča ga odstranimo s ščetko ali zobotrebcem. S kisom odstranimo madeže vina, čaja, kave, sadja z obleke in rok po luščenju orehov, z njim očistimo stekla oken, preprečuje zamrzovanje vetrobranskih stekel avtomobila, osveži oksidirane in rjaste predmete, očistimo zasušene čopiče, odstranjuje vodni kamen na steklu, akvarijih, likalnikih na paro, čajnikih. Usnjeno obleko in predmete očistimo z mešanico enakega dela kisa in lanenega olja. Vtremo v usnje in dobro obrišemo s krpo. Če vodi v pralnem stroju dodamo kis, oživimo barve, jih fiksiramo (preprečimo razbarvanje), perilo zmehčamo, omilimo vonj pralnega praška. Če vodi za rože v vazi dodamo kis,bo cvetje ostalo dlje sveže. Na 1 l vode dodamo 2 žlici kisa in 2 žlici sladkorja. Kislost vrtne zemlje povečamo, če jo zalivamo s kisom. To je ugodno za azaleje, ameriške borovnice, rododendron. Kis učinkovito odstrani prismojene ostanke hrane iz posode. S kisom lahko odmašimo odtoke enako kot z drugimi takimi industrijskimi sredstvi. Konji in psi imajo lepšo dlako , če jo popršimo s kisom. Tako se tudi znebimo neprijetnih vonjev, ki jih ima lahko dlaka. Tudi starih plasti prahu se najlažje znebimo s krpo in kisom.
Vir: Dario Cortese: Naravni kis
Babičini nasveti za dom
Kis koristi tudi, če ga damo v vodo, ko kuhamo zelenjavo, ker bo zboljšal njeno prebavljivost, predvsem fižolu in zelju oziroma kapusnicam. V zelenjavi tudi ohranja več vitaminov in rudninskih snovi. Tudi pri kuhanju v sopari ga lahko dodamo vodi.
Recepti:
Marinirane sardele
Očiščene in na žaru pečene sardele zložimo v keramično ali stekleno posodo. Marinado pripravimo bodisi kuhano ali surovo. V primeru kuhane zmešamo enaka dela kisa in kisajočega se vina, po občutku mešanico razredčimo z vodo, v njej skuhamo sesekljano čebulo, nekaj strokov česan, lovorovih listov, vejico rožmarina, nasekljan peteršilj. Količino marinade prilagodimo količini rib. Delno ohlajeno marinado polijemo po ribah, pokrijemo in pustimo stati na hladnem vsaj en dan. Ko ribe pojemo, če kaj marinade ostane, jo uporabimo kot polivko za solato. Namesto jabolčnega kisa lahko uporabimo vinski kis in rdeče vino. Nekuhano marinado pripravimo tako, da sestavine zmešamo že dan prej, da se okusi prepojijo.
Vloženi popki:
Podobno kot kapre lahko vlagamo popke marjetic, regrata, poganjek in liste obmorskih rastlin, tolščaka, hmelja, belušev in podobnih rastlin.
Popke in poganjke operemo, naložimo v manjše kozarce, zalijemo z 2-3 dl rahlo osoljenim močnim jabolčnim kisom (žlička soli). Dobro zapremo in shranimo na hladnem. Tako vložena zelenjava je uporabna po nekaj tednih, dobro se ohrani več let.
Hren z jabolki in kisom:
Tak hren uporabljamo kot prilogo mesu ali zelenjavi, razredčen z vodo kot polivko za solate. Zmešamo enaka dela naribanega hrena in naribanih jabolk. Na skodelico mešanice dodamo pol kozarca kisa in kozarec kisle smetane. Shranimo v hladilniku.
Meden malinov sirup s kisom
1/2 kg malin damo v 1,5 do 2 litrski kozarec, jih zmečkamo in zalijemo z litrom kisa. Pokrijemo, pustimo stati 5 dni, nato kis precedimo; V njem raztopimo 2kg medu, s sirupom napolnimo steklenice in shranimo kleti ali hladilniku. Pijmo razredčenega z vodo ali uporabimo za pripravo solatnih polivk, za sadne solate in podobno. Enako pripravimo kis s katero koli vrsto sadja, najbolj se obnesejo višnje, češnje jagodičje, predvsem jagode, črni ribez, borovnice, robidnice in povsem zrele bezgove jagode.
Tamago -su je bila pijača japonskih samurajev, ki so jo pripravljali z riževim kisom. Celo jajce damo v polliterski kozarec, zalijemo s kisom, pokrijemo in pustimo stati sedem dni na sobni temperaturi (včasih manj časa), Po tem času se bo jajčna lupina povsem raztopila, jajce bo v membrani plavalo v kisu: Jajce previdno vzamemo iz kisa in ga porabimo, kis pa prelijemo v steklenico. Žlico do dve kisa v kozarcu tople vode spijemo 3 krat na dan. Na ta način oskrbimo telo s kalcijem, ki ga z lahkoto uporabi. Kura se priporoča pri lomih, da se kosti hitreje zacelijo, osteoporozi itd.
Šabesa: Na 1 liter vode potrebujemo zvrhano žlico medu, 2-3 sveže ali posušene bezgove kobule, in 2-3 žlice jabolčnega kisa ali kisa iz kombu čaja. V steklen kozarec nalijemo malo vode , v njej raztopimo med, dodamo kis, prilijemo ostanek vode, dodamo bezgova cvetova in kozarec zvežemo s krpo. Stoji naj na toplem 4-5 dni. Namesto bezgovih cvetov lahko uporabimo sveže ali posušene cvetove vrtnic, robinije, liste roženkravta, dišečo lakoto, svežo meliso, meto. Med sadjem pa z bezgovimi jagodami, malinami, robidnicami, jagodičjem.
Vlaganje z naravnim kisom:
Če je kis dovolj močan, nam zelenjave ni potrebno vkuhavati (najmanj 7% ocetne kisline), vendar take pripravke naredimo v manjših količinah, shranimo na hladnem in redno pregledujemo vsebino, ker obstojnost ni zanesljiva. Če zelenjava vsebuje manj vode, se lahko obdrži leto dni in več. Zanesljivejše za daljše hranjenje je vkuhavanje s kisom ali pasterizacija kozarcev z vloženo zelenjavo v vodi ali pečici. Zelenjavo ali sadje operemo, očistimo naložimo v kozarec, zalijemo z rahlo osoljenim kisom ( 1 žlička soli). Za tako shranjevanje so primerni beluši, poganjki hmelja, naravna obmorska divja zelenjava.
S kisom si lahko izboljšamo prebavo, če uro pred obrokom popijemo kozarec vode, v katero smo zamešali žlico medu in žlico do 2 kisa. To je splošni poživilni napitek.
Uporaba kisa v zdravilstvu: S kisom preprečimo kolcanje, si pomagamo pri zastrupitvah s hrano, je zdravilo za mačka, vneto grlo, prehlad, za vnete in boleče sinuse, kjer dodamo vodi za inhaliranje nekaj žlic kisa, zamašen nos, nespečnost, kjer zmešamo 2 žlici kisa in 15 žlic medu. Mešanico hranimo v hladilniku in pred spanjem pojemo žlico mešanice. Kis pomaga pri opeklinah. Če so res hude, kis natočimo v razpršilko in popršimo opečeni del. Zmehča nam otrdelo kožo, da lažje odstranimo otiščance, omilimo težave s kožo pri pikih žuželk, ožigih meduz, alergijah, če se mažemo s kisom razredčenim z vodo. Pri alergijah srbečica navadno pomeni, da koža ni več normalno kisla, ampak bazična, zato nam pomaga kis, ki vrne koži normalen ph. Lasem vrnemo lesk, če si jih speremo s kisom in vodo. Pomaga tudi proti prhljaju. Starosten pege bodo izginile, če jih večkrat na dan namažemo z nekim delom soka čebule in kisa. Za učinek se moramo potruditi z vztrajnostjo nekaj tednov. Ne nazadnej nam jabolčni kis pomaga pri hujšanju.
Kis v gospodinjstvu:
S kisom, ki ga natočimo v skodelo odstranimo neprijetne vonje po zažgani hrani, cigaretnem vonju itd. V kis lahko dodamo nageljnove žbice ali cimet ali kardamom in podobno. S kisom se znebimo mravlje, če jim poti pokapamo s kisom. Z njim odstranimo zasušeno lepilo za les in žvečilni gumi, če ga premažemo večkrat s kisom. Ko se zmehča ga odstranimo s ščetko ali zobotrebcem. S kisom odstranimo madeže vina, čaja, kave, sadja z obleke in rok po luščenju orehov, z njim očistimo stekla oken, preprečuje zamrzovanje vetrobranskih stekel avtomobila, osveži oksidirane in rjaste predmete, očistimo zasušene čopiče, odstranjuje vodni kamen na steklu, akvarijih, likalnikih na paro, čajnikih. Usnjeno obleko in predmete očistimo z mešanico enakega dela kisa in lanenega olja. Vtremo v usnje in dobro obrišemo s krpo. Če vodi v pralnem stroju dodamo kis, oživimo barve, jih fiksiramo (preprečimo razbarvanje), perilo zmehčamo, omilimo vonj pralnega praška. Če vodi za rože v vazi dodamo kis,bo cvetje ostalo dlje sveže. Na 1 l vode dodamo 2 žlici kisa in 2 žlici sladkorja. Kislost vrtne zemlje povečamo, če jo zalivamo s kisom. To je ugodno za azaleje, ameriške borovnice, rododendron. Kis učinkovito odstrani prismojene ostanke hrane iz posode. S kisom lahko odmašimo odtoke enako kot z drugimi takimi industrijskimi sredstvi. Konji in psi imajo lepšo dlako , če jo popršimo s kisom. Tako se tudi znebimo neprijetnih vonjev, ki jih ima lahko dlaka. Tudi starih plasti prahu se najlažje znebimo s krpo in kisom.
Vir: Dario Cortese: Naravni kis
Babičini nasveti za dom
KIS IZ KOMBU ČAJ
Kombu čaj ima več imen: kombuša, kombuča, Mandžurski čaj, Mo-gu , Fungus japonikus, Volška meduza, Čajni kvas, Tea beer, Olinka itd. Kombu čaj nastane s sočasno alkoholno in ocetno kislinsko fermentacijo. Je poživljajoč in čistilni napitek za telo. Kadar fermenetira dalj časa, se spremni v lis. Tak kis koristi jetrom, spodbuja delovanje ledvic, razstruplja tako kot kombu čaj in veže nase strupene snovi, znižuje holesterol v krvi, uravnava presnovo, pomlajuje.Priprava kombu čaja: Potrebujemo kulturo, ki je podobna kisovi matici, klobuk, ki plava na vrhu tekočine. Pri nas sicer ni naprodaj, je pa dovolj razširjena, da lahko pridemo do nje, saj se hitro razmnožuje. Kdor pripravlja kombu čaj, ima vedno na pretek te kulture. Kombu čaj pripravimo tako, da na liter vode vzamemo 6-8 dag sladkorja ali svetlega medu in žlico črnega ali zelenega čaja. Za rast kombuče pa lahko uporabimo: sladek črni čaj, ruski čaj, lahko uporabimo tudi mešanico črnega in zelenega čaja, čaj brez kofeina, čaj borovničevja, šipkovih jagod, kamilic, leskovega listja, mešanico sadnih čajev, raztopino rjavega in belega sladkorja, raztopino glukoze in celo med. Najboljšo kakovost izdelka da črni čaj, zato se tudi največ uporablja. V čajnicah prodajajo črni čaj z imenom pu-erh. Ne uporabljamo pa močnih aromatičnih zelišč kot so: žajbelj, materina dušica, meta, pelin, tavžentroža, rman.... Najboljši je torej kitajski čaj pu-erh, ki ima že sam zdravilne lastnosti, predvsem za ožilje, zniževanju holesterola in telesne teže. Čaj damo v manjšo količino vrele vode in pustimo 15 minut, nato tekočino dolijemo v velik steklen kozarec in na čaj še enkrat prilijemo vodo. Tudi to po 15 minutah prelijemo v kozarec. V mlačnem čaju raztopimo sladkor ali med, dolijemo vodo, daje kozarec poln in na vrh čaja položimo kulturo. Kozarec zavežemo s krpo in pustimo pri sobni temperaturi. Po tednu dni fermentacije je kombu čaj pijača, ki skoraj ni sladka, osvežilna, podobna razredčenemu moštu ali šabesi. Čaj je nared za uživanje. Za kis ga pustimo stati še 3-4 tedne. Potem vzamemo kulturo iz tekočine, kise precedimo, natočimo v steklenice in zapremo. Shranimo na hladnem. Če novonastala kultura v kisu potone je še vedno dober za uživanje. Znak, da se je kis začel razkrajati, je njegov okus po gnilem.
Po končani fermentaciji dobimo napitek, ki je rastlinski substrat za katerega je značilna nizka vsebnost proteinov in maščob in vsebuje: Manj kot 1% etanola. Končni pH pijače je okrog 4,8. pH pijače zelo hitro pade na 3,0 in pri nadaljnji inkubaciji celo na 2,5. Sicer pa je napitek sestavljen iz: ocetne kisline, glukonske kisline, laktonske kisline, etanola, glukoze, fruktoze, saharoze, proteinov, vitaminov (B1, B2 ,B3 , B5 B6 , B12 , B15 ,biotin, vitamin C ), folne kisline ogljikovega dioksida, kofeina, esencialnih aminokislin (lizin, metionin, fenilalanin, treonin, valin), antibiotikov, encimov, mineralov....
Še drug način priprave kombu čaja. Najbolj preprosta navodila za domačo pripravo čaja za dve osebi lahko opišemo na naslednji način. a) Najprej moramo dobiti kombučo. b) Ko imamo kombučo lahko začnemo pripravljati čaj. 5 minut vremo tri litre destilirane ali filtrirane vode, s tem se izognemo morebitnim kontaminacijam, v emajlirani ali stekleni posodi. c) Dodamo štiri vrečke črnega čaja, pokrijemo posodo in pustimo stati do 20 minut. Dodamo 15g sladkorja na liter čaja in ga raztopimo v še vročem čaju. Čaj ohladimo na sobno temperaturo. d) Čaj prelijemo v 3 ali 4 litersko posodo. Uporabimo lahko stekleno posodo z razširjenim zgornjim delom. Lahko bi uporabljali tudi plastične posode, vendar se na plastiki lahko nahajajo različni mikroorganizmi. Posoda, ki jo uporabljamo pa mora biti široka, da lahko gobo po potrebi jemljemo ven ali jo dajemo noter. e) Na čaj položimo kombučo, ki potem lebdi na površini čaja. Če potone čaj dosladkamo in če še vedno tone, jo podpremo z lesenimi palčkami. f) Posoda mora biti prekrita s čisto krpo, ki se dobro oprijema posode in skoznjo ne more prah. Krpo pritrdimo na posodo z elastično gumico. Dobro je, da je premer posode čim večji, da je stik čaja s kisikom čim boljši in zato kombuča bolje dela. Najbolje je, da je posoda pri fermentaciji kombuče steklen kozarec oz. posoda, ker je prosojen lahko vidimo spreminjanje barve in morebitne spremembe v strukturi substrata. Kozarec mora biti pred uporabo očiščen in po možnosti tudi steriliziran, saj lahko že z umazanim kozarcem doprinesemo k napakam ali celo nepravilnemu poteku bioprocesa. Preprečiti moramo, da bi kombuča prišla v stik s kovinami, zato ne smemo uporabljati kovinskih pripomočkov, prav tako pa ne smemo nositi prstanov, ko prihajamo v stik s kombučo. Kombuča ima rada toploto. Sobna temperatura 12 stopnij Celzija je dovolj za rast kombučine kulture. Najboljše pa raste pri 24 do 25 stopinjah Celzija. g) Posodo nato postavimo na mirno, temno mesto. h) Ničesar ne dodajamo ali ne odvzemamo, temveč pustimo, da bioproces prosto teče. i) Čez en teden (5 do 10 dni) vzamemo kombučo iz čaja, jo damo na krožnik in odstranimo novo nastalo kombučo od primarne, ki smo jo dali v čaj na začetku. Nova kombuča je lahko ravno tako velika kot primarna.Obe lahko uporabimo naprej za novo šaržo. Ponavadi pa primarno uporabimo naprej, novo nastalo pa shranimo skupaj z eno skodelico čaja za prijatelje. Čaj nato prelijemo v steklen ali plastičen vrč in ga hranimo na hladnem. Vrč pokrijemo z nepredušnim zamaškom. Če poteka fermentacija dlje kot en teden lahko postane čaj močnejši -šibek kis-, ki ga lahko pred pitjem razredčimo z vodo. Lahko ga shranimo tudi v zamrzovalniku, vendar pa je najbolj učinkovit in zdravilen prav sveže pripravljeni čaj.
Uporaba kombuče v prehrani: Kombuča se največ uporablja kot čaj ali kis. Ponavadi čaj uživamo kot pijačo, vendar pa z njim ne smemo pretiravati. Pijemo ga ponavadi 3x dnevno. Začeti moramo z manjšo količino in jo postopoma zviševati na 150ml, če se pojavijo kakšne težave, moramo terapijo takoj prekiniti. Zjutraj ga uživamo na tešče, nato pa še dvakrat po jedi. Čaj uživamo vsaj 3 - 6 mesecev, da se v celoti lahko izrazi njegovo zdravilno učinkovanje. Predvsem v tujini so znani še drugi proizvodi, ki jih lahko naročimo preko interneta. Kombučo lahko uživamo kot kapsule ali šumeče tablete, dodatek h kosmičem in ostalim žitaricam. Uporaba kombuče v alternativni medicini Kombuča čaj uživamo predvsem zaradi njegovih zdravilnih učinkov.
Ima močno antioksidativno in antitoksično moč in ga lahko uporabljamo za blažitev številnih težav. Akne: Kombuča čaj pomaga telesu pri razstrupljanju in izločanju škodljivih snovi. Uporabimo pa ga lahko tudi kot tonik za čiščenje obraza ali pa si ga dodamo v kopel. Težave s prebavo: Kombinacija kisline in encimov v kombuči pomaga pri prebavnih procesih, uravnava želodčni pH in pozitivno deluje na črevesno floro. Predmenstrualni sidrom (PMS): Kombuča zmanjšuje nivo estrogena, saj vsebuje veliko vitaminov B kompleksa. Glukoronsko kislino sintetizirajo jetra in je močan detoksifikant. Poznano je, da lahko razgradi toksine kot so herbicidi in pesticidi, ureonsko kislino in holesterol, ki se izločijo preko urina. Ocetna kislina, ki je v čaju, je znana kot inhibitor rasti Salmonelle. Vitamini B kompleksa, kot so tiamin, riboflavin, niacin, pantotenska kislina, pirodoksin in biotin so pomembni pri preprečevanju težav povezanih s srcem, pri povečanem stresu in pomagajo pri depresijah.
Pitje kombušinega čaja dobro vpliva na: Srce - zmanjšuje krvni pritisk, izboljšuje krvni obtok ter kakovost krvi. Zato pomaga pri gnojnih tvorih, ranah in trdovratnih ekcemih. Tudi čisti in osvežuje kožo. Zato velja za kozmetično sredstvo.
Preprečuje in zadržuje poapnenje žil. Zadržuje nezdravo debeljenje in ohranja oz. vrača vitko linijo. Pospešuje tek in ureja prebavo. Ugodno deluje pri črevesnih in želodčnih vnetjih, želodčni kislini in trdovratnem zaprtju. Ugodno deluje pri obolenjih jeter in žolčnega mehurja. Pitje tega čaja se priporoča zlasti pozimi, ko je manj vitaminske hrane oz. zelenjave.
Zunanje se obnese ta čaj za izmivanje ran, tvorov in prask, kadar je čaj močno kisel. Kisel kombušin čaj čisti celo kovine: cink, srebro. Par kapljic tega čaja izčisti kalno vino v steklenici v par urah. Kombuša čisti telo, odstranja iz njega žlindro, po drugi strani pa očitno poživlja ves sistem žlez.
Razstrupljanje, pravilno delovanje prebavnega trakta in uravnotežen pH so ključni faktorji, ki preprečujejo bolezni in skrbijo za kvaliteto življenja. Kombuča vpliva na vse te bioparametre in tako pripomore k našemu dobremu počutju in zdravju bolezni.
Nezaželeni učinki kambuče. Neprimerna je za: posameznike s Candido albicanc, posameznike, ki so preobčutljivi na glive oz.gobe, sladkorne bolnike, ki se nagibljejo k acidozi- znižanje pH pod 7,4 v krvi. Med uživanjem čaja kombuče je za naštete skupine ljudi in tiste, ki jemljejo več različnih vrst zdravil priporočljivo občasno opraviti kontrolo jetrnih encimov.
Vir: Dario Cortese: Naravni kis
http://forum.klub-srecnih.si/viewtopic.php?t=331&sid=2290cf455aaef95308dc04b911c9e6dc
slika http://www.kombu.de/slovenia.htm
ŠPINAČA (Spinacia olerancea)
Družina: metlikovkeUčinkovine: karotenoidi: lutein, zeaksantin in betakaroten, antioksidanti: glutation, alfalipoična kislina, vitamina C in E, vitamin K (špinača je glavni vir vitamina K), koencim Q 10 (špinača je poleg brokolija edina vrsta zelenjave, ki vsebuje znatne količine tega koencima),vitamine B (tiamin, riboflavin, B 6 in folati), minerale (kalcij, železo, magnezij, mangan in cink),klorofil, polifenole, betain, rastlinske omega-3 maščobne kisline.
Zdravilne lastnosti: vpliva na bolezni srca in ožilja, vključno s kapjo in koronarno arterijsko boleznijo, različne vrste raka, vključno z rakom širokega črevesa, pljuč, kože, ustne votline, želodca, jajčnikov, prostate in dojk, starostno degeneracijo rumene pege ter očesno mreno! Špinača nam zdravi kri, vpliva na učinkovito delovanje žlez, nevtralizira kisle ostanke, utrjuje zobe v dlesnih, vpliva na ustavljanje krvavitve dlesni, zmanjšuje holesterol, spodbuja delovanje jeter, izboljšuje vid, zdravi sluznice, skratka razstruplja in dviga splošno imunost telesa.
Zdravilne lastnosti: vpliva na bolezni srca in ožilja, vključno s kapjo in koronarno arterijsko boleznijo, različne vrste raka, vključno z rakom širokega črevesa, pljuč, kože, ustne votline, želodca, jajčnikov, prostate in dojk, starostno degeneracijo rumene pege ter očesno mreno! Špinača nam zdravi kri, vpliva na učinkovito delovanje žlez, nevtralizira kisle ostanke, utrjuje zobe v dlesnih, vpliva na ustavljanje krvavitve dlesni, zmanjšuje holesterol, spodbuja delovanje jeter, izboljšuje vid, zdravi sluznice, skratka razstruplja in dviga splošno imunost telesa.
Špinača je poleg brokolija edina vrsta zelenjave, ki vsebuje velike količine koencima Q 10.
Koencim Q 10 je glavni dejavnik pri antioksidacijskem mehanizmu za zaščito kože pred poškodbami sončne svetlobe in ima pomembno vlogo pri proizvajanju energije v mitohondriju. Deluje v sodelovanju z vitamini C, E in glutationom.
Koencim Q 10 je glavni dejavnik pri antioksidacijskem mehanizmu za zaščito kože pred poškodbami sončne svetlobe in ima pomembno vlogo pri proizvajanju energije v mitohondriju. Deluje v sodelovanju z vitamini C, E in glutationom.
Špinača in vaše oči: Rumena pega (makula) v očesu je odgovorna za centralni vid - ki ga potrebujemo za gledanje od blizu, na primer pri pisanju in šivanju, pa tudi za razločevanje oddaljenih predmetov in barv. Pigment rumene pege varuje oko pred starostno degeneracijo rumene pege. Čim nižja je raven pigmenta v rumeni pegi, tem večje je tveganje za nastanek starostne degeneracije rumene pege. Najučinkovitejša hrana, ki dviguje raven pigmenta v rumeni pegi, je špinača, listni in kodrolistni ohrovt, listi repe in gorčice, pa tudi rumeno obarvana hrana, kot je koruza ter jajčni rumenjaki in oranžne sladke paprike.
Če bo v vaši prehrani dovolj špinače, lahko znižate tveganje obolelosti za rakom za 55 odstotkov, je pokazala 11-letna avstralska študija. V študiji, ki jo je vodila dr. Jolieke van der Pols z Medicinskega inštituta iz Queenslanda, je odkrila, da se je pri udeležencih, ki so jedli trikrat na teden zeleno listnato zelenjavo, kot recimo špinača, njihova ponovna obolelost za rakom zmanjšala za polovico. Raziskovalci so odkrili, da je listnata zelenjava kot je špinača in artičoka, povezana z zmanjševanjem tveganosti obolelosti za rakom, sploh pri pacientih, ki se nekoč že preboleli to bolezen. Zelenjava vsebuje veliko zdravih vitaminov, mineralov in proti rakavih hranil, kar lahko razloži njeno sposobnost zmanjševanja raka.
»Zelena listnata zelenjava je dober vir folne kisline, vitamina A, C in E, karotinov in drugih komponent, ki pomagajo koži, da se bori proti poškodbam UV za rakom,« je še dodala. »Novi dokazi priporočajo, da povečano uživanje te hrane, lahko pomaga zniževati kožnega raka, predvsem tistim ki so enkrat to že preboleli za 55 odstotkov.«
Že pred milijoni let je narava uredila tako, da karotini - mednje sodi tudi provitamin A, ki ga je veliko v špinači – varujejo sluznice, kar je prvi pogoj za obstanek življenja. Prosti radikali, ki nadzorujejo življenje in smrt na Zemlji, ubijajo vse stare in slabotne – in to je posledica nezavarovanih sluznic.
Špinača vsebuje zdravo mešanico vitaminov B (potrebnih za presnovo ogljikovih hidratov, dobre živce, sposobne možgane). Pri tem je pomembna velik vsebnost biotina (za lepo kožo, lase, nohte, delovanje mišičnih celic) ter niacina (B3, za celično energijo, srce, spanje).
Pospešuje izločanje sečnine iz organizma zaradi visokega odstotka kalija, zato jo priporočajo pri nekaterih obolenjih sečil in srca, ker ugodno deluje na funkcije teh organov.
Poleg tega vsebuje veliko vitamina C (imunski sistem, zdravi hormoni) in vitamina E (za dober vid, delovanje srca, spolnost, duševno svežino).
Poleg tega vsebuje veliko vitamina C (imunski sistem, zdravi hormoni) in vitamina E (za dober vid, delovanje srca, spolnost, duševno svežino).
Špinača je dober vir kalcija (za nastajanje kosti, zobe, živčevje), vsebuje primerno obliko bakra (za nastajanje krvi, celično dihanje).
Vsebuje veliko magnezija, to je mineral, ki omogoča delovanje mišic in krepi srce. Tudi magneziju sorodni element mangan je v špinači v veliko količini. Nenadomestljiv je za celostno presnovo, za kri, kosti, možgane, živce, spolnost, barvo kože in las ter zdravo ščitnico.
Vsebuje veliko magnezija, to je mineral, ki omogoča delovanje mišic in krepi srce. Tudi magneziju sorodni element mangan je v špinači v veliko količini. Nenadomestljiv je za celostno presnovo, za kri, kosti, možgane, živce, spolnost, barvo kože in las ter zdravo ščitnico.
Povzeto po Newstarget oz. http://www.altermed.org/vsebina/clanek.php?clanek_id=451&kat_id_parent=256
Dario Cortese: Zelenjava druga moč naravne hrane
Naročite se na:
Objave (Atom)